Appeal dismissed for failure to substantiate debt objection with evidence and proper legal reasoning.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the debtor's appeal against the first-instance court's rejection of their debt objection. The debtor failed to provide evidence for their claims and did not properly substantiate their argument regarding the lack of proof. Consequently, the court confirmed the lower court's decision that the objection was inadmissible due to insufficient justification.
Legislator headnote
AI generatedZPP 338. člen; ZIZ 15. člen: An objection in enforcement proceedings is considered substantiated only if the debtor states relevant facts and proposes evidence; failure to do so renders the objection inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Z edino preostalo pritožbeno navedbo, da jo vlaga zaradi nepravilnega ugotavljanja stanja obveznosti, dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da za ugovorne trditve ni ponudil dokazov. Takšen ugovor ni bil obrazložen.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika. Ugotovilo je, da je zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal terjatvi, vendar zanje ni ponudil dokazov. Zato ugovora ni bilo mogoče šteti za obrazloženega.
2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da jo vlaga zaradi nepravilnega ugotavljanja stanja obveznosti. Upnik navaja obveznost po računu št. PP–BL1–22019313, katerega dolžnik nima v evidenci in ga ni prejel. Pritožbo vlaga tudi zaradi neupoštevanja plačila računov št. 212310842 in 21230253 v znesku 127,74 EUR, za kar prilaga potrdilo.
3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Dolžnikova pritožbena navedba, da upnik navaja obveznost po računu št. PP–BL1–22019313, katerega dolžnika nima v evidenci in ga ni prejel, je nedopustna novota. Ker dolžnik ni pojasnil zakaj je ni mogel podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ).
6. Za pritožbeno uveljavljano plačilo dveh računov v znesku 127,74 EUR, ki ga je dolžnik opravil po vloženem ugovoru, je upnik že delno umaknil predlog za izvršbo z vlogo z dne 12. 4. 2023. O tem je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 25. 4. 2023, pritožba dolžnika zoper ta sklep pa se bo reševala v novem pritožbenem postopku.
7. Z edino preostalo pritožbeno navedbo, da jo vlaga zaradi nepravilnega ugotavljanja stanja obveznosti, dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da za ugovorne trditve ni ponudil dokazov. Takšen ugovor ni bil obrazložen. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva. 1 Dolžnik niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o vložitvi neobrazloženega ugovora. Sodišče prve stopnje ga je pravilno zavrnilo.
8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.