Appeal dismissed; involuntary psychiatric hospitalization under special supervision upheld due to severe mental illness and danger.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski ugotovitvi, da so pogoji za udeleženčevo zdravljenje na oddelku pod posebnim nazorom – predpisani z 39. členom ZDZdr – podani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb Zakona o duševnem zdravju (Ur. list RS št. 77/08, v nadaljevanju ZDZdr) odločilo, da se udeleženko zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike A., najdalj do 29.6.2023. Ugotovilo je, da so pogoji za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom izpolnjeni.

2. Pritožuje se udeleženka po odvetniku. Meni, da je njeno zdravstveno stanje napačno ugotovljeno in posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo. Trdi, da nima duševne motnje in da njena sposobnost presoje realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja ni motena. Predlaga, da pritožbeno sodišče preveri pravilnost izpodbijane odločitve; izpodbija jo iz vseh, v 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjska interpretacija materialnopravnih določil – da je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazani z 39. čl. ZDZdr predpisani pogoji – je pravilna. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, je prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. čl. Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave RS). Na podlagi zakonske določbe, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno samo v sledečem primeru: – če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; – če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; – če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

5. Postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne, ko prejme obvestilo o sprejemu osebe oz. izve za sprejem (61. čl. ZDZdr). Táko obvestilo Psihiatrične klinike A. je sodišče 29.5.2023 prejelo z obrazložitvijo, da je udeleženka manična, da je opustila terapijo in so nastopili zapleti. Še istega dne je sodišče s sklepom uvedlo postopek in postavilo izvedenko medicinske stroke ter odvetnika; izvedlo je narok, ki sta se ga odvetnik in izvedenka udeležila. Udeleženka, kateri so bili razlogi za uvedbo postopka pojasnjeni, je opisala svoje življenjske razmere; glede medikamentalne terapije pa, da jo je zaradi stranskih učinkov opustila (Depakin, Haldol), jemlje pa tableto, ki ji sprosti mišice. Meni, da potrebuje psihoterapevta in počitek, zdravil pa ne. V nadaljevanju naroka je izvedenka medicinske stroke v navzočnosti udeleženkinega odvetnika podala izvid in mnenje. Udeleženki sodelovanje pri dokazovanju – na osnovi tretjega odstavka 64. čl. ZDZdr – ni bilo omogočeno, ker je izvedenka ocenila, da bi zanjo lahko nastale škodljive posledice, ker bi se pod vplivom bolezni vznemirila in situacijo napačno razumela.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je sposobnost udeleženke za presojo realnosti in obvladovanje svojega ravnanja zaradi duševne motnje hudo motena. Ima že dalj časa trajajočo bipolarno afektivno motnjo, trenutno v manični fazi; gre za enajsti sprejem zaradi poslabšanja bolezni.

- da udeleženka zaradi zdravstvenega stanja, v kakršnem je, hudo ogroža svoje zdravje in življenje, pa tudi svoje premoženje (nekritično je posojala denar sostanovalcu, hkrati pa ga obtoževala). Narava njene bolezni je taka, da se maničnost brez zdravil hitro stopnjuje, bolezenska simptomatika pa poglablja. Do svoje bolezni in nujnosti jemanja vzdrževalne terapije je povsem nekritična. Takoj po zadnji hospitalizaciji (zaključena je bila 12.5.2023) je jemanje predpisane terapije opustila. Že takrat je zdravnik ugotavljal, da je zdravljenje še potrebno, vendar ni bilo več pogojev za zadržanje proti njeni volji.

- ogrožanja udeleženke ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot v instituciji pod stalnim nadzorom. Da se doseže kritičnost, ki bo zagotavljala, da se bo tudi po odpustu držala navodil v zvezi z jemanjem zdravil, je nujen stalen nazor, ki ga je mogoče nuditi le v bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom. Pravilnost te ocene potrjuje udeleženkino ravnanje po odpustu 12.5.2023.

7. Udeleženkini subjektivni oceni, da zdravil ne potrebuje – zaradi njene nesposobnosti sprejemanja zavestnih in voljnih odločitev, kar je pogojeno z duševno motnjo – ni mogoče pritrditi. Tudi pritožbeno sodišče – enako kot prvostopenjsko – sledi izvedenki psihiatrične stroke, da zaradi udeleženkinega odklonilnega odnosa do zdravljenja obstaja velika nevarnost poglobitve bolezenske simptomatike. Potrebno je enomesečno zdravljenje pod nadzorom: da se uvedejo ustrezna zdravila in takoj prepoznajo morebitni stranski učinki ter doseže zdravljenje z zdravili, ki bodo imela takšen učinek, da bo manija začela popuščati; da bo dosežena udeleženkina kritičnost do bolezni in do nujnosti prejemanja predpisane terapije.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski ugotovitvi, da so pogoji za udeleženčevo zdravljenje na oddelku pod posebnim nazorom – predpisani z 39. čl. ZDZdr – podani. Niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani. Zato je na osnovi druge točke 365. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 30. čl. ZDZdr in 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) pritožba zavrnjena.