Appeal dismissed; court upheld first-instance rejection of prison-to-community work substitution due to lack of compensation efforts.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Pravilna in ustrezno argumentirana je tudi ocena sodišča prve stopnje o obsojenčevem indiferentnem odnosu do nastale škode, ko doslej ni izkazal nobenih resnih prizadevanj v smeri povrnitve nastale škode

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

2. Takšnemu prvostopnemu sklepu nasprotuje obsojeni po svojem zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da se zagovornik neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona pritožnik ni utemeljil, zato se tudi pritožbeno sodišče do na načelni ravni zatrjevanih očitkov vsebinsko ne more opredeliti in se je zato omejilo le na uradni preizkus po petem odstavku 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), pri katerem pa ni ugotovilo nobenih kršitev.

5. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti v izpodbijani odločbi ugotovljenega dejanskega stanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopno sodišče opravilo vsebinski preizkus, ali so podani zakonski pogoji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, tako glede obstoja objektivnih okoliščin v zvezi z izvršenim kaznivim dejanjem, kakor tudi obstoja subjektivnih okoliščin na strani obsojenca, ki bi narekovale tako odločitev. Vsebinski preizkus je po pravilni oceni sodišča prve stopnje pokazal, da je predlog neutemeljen zaradi okoliščin na strani obsojenca in takšno odločitev sprejelo upoštevajoč obsojenčevo predkaznovanost, njegov odnos do nastale škode ter osebne in družinske razmere obsojenca v času izvrševanja kazni, kar vse je v izpodbijanem sklepu tehtno in pravilno obrazložilo.

6. Pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način kot predlaga pritožnik, je po devetem odstavku 86. člena KZ-1, eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na odločitev sodišča o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist, nevarnost ponovitve dejanja na prostem. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil obsojenec v preteklosti že obsojen zaradi kaznivega dejanja grožnje. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, v času katere je storil v tem postopku obravnavano kaznivo dejanje. Zoper njega pa je v teku tudi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja velike tatvine. Tako izkazana oziroma očitana kriminalna dejavnost obsojenca, ki jo pritožnik sicer poskuša neutemeljeno relativizirati z navedbami, da je šlo za drugovrstna kazniva dejanja, da zaradi izdaje sodbe o kaznovalnem nalogu dokaznega postopka ni bilo in z lastnimi dokaznimi zaključki glede kazenskega postopka, ki je še v teku, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje prvostopenjsko oceno o obsojenčevi nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj na prostosti. Te pa ne omaja niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da v zadnjem času naj ne bi bilo podatkov o obsojenčevi morebitni nadaljnji kriminalni aktivnosti, kar še ne pomeni ustreznega zagotovila, da je bil že s priporom dosežen prevzgojni namen oziroma kot navaja pritožnik, da je obsojenec zaradi pripora spremenil življenjski slog. Zato tudi ni nobene podlage za pritožnikovo sklepanje, da bi ponovni odvzem prostosti obsojencu povzročilo nesorazmerno trpljenje in poslabšanje zdravstvenega stanja, kar ostaja na ravni dokazno nepodprtih insinuacij.

7. Pravilna in ustrezno argumentirana je tudi ocena sodišča prve stopnje o obsojenčevem indiferentnem odnosu do nastale škode, ko doslej ni izkazal nobenih resnih prizadevanj v smeri p0vrnitve oškodovancu nastale škode. Izpodbijanega sklepa pa ne postavi pod vprašaj niti pritožnik, s smiselnim izpostavljanjem nezmožnosti plačila, v luči socialne pomoči kot edinega vira dohodka in začasne nezmožnosti za delo, ki z zdravstveno dokumentacijo v spisu ni izkazana. Dvoma v pravilnost izpodbijanega sklepa pa pritožba ni vzbudila niti s poudarjanjem vpliva prestanega pripora na obsojenega, v smislu specialne prevencije in že omenjenega spremenjenega življenjskega sloga obsojenega. V fazi izvrševanja kazni je treba namreč upoštevati tudi namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni (retribucija), kazen pa mora predstavljati racionalno, natančno in pravično odmerjeno povračilo, ki storilca prizadene za s kaznivim dejanjem povzročeno zlo. Pri tem pa dejstvo, da je obsojeni pretežni del izrečene prostostne kazni že prestal, pri presoji pogojev za ugoditev obsojenčevemu predlogu ni relevantno, saj mora sodišče pri odločitvi o takšnem predlogu skrbno presoditi vse okoliščine, ne glede na dolžino izrečene zaporne kazni, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru bi se namreč vse krajše zaporne kazni brez omejitev izvrševale na alternativni način.

8. Glede na navedeno se pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pri sprejemu izpodbijane odločitve pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantne okoliščine in na tej podlagi ustrezno ocenilo, da te ne morejo biti podlaga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Ker tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Ker obsojenec s pritožbo vloženo po zagovorniku ni uspel, bi moral plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot je sodišče prve stopnje obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, je tudi sodišče druge stopnje presodilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca in ga je iz tega razloga plačila sodne takse v zvezi s pritožbo, oprostilo.