Appeal dismissed; court upheld 50% cost award due to unequal success and lack of reason for equal sharing.
Legislator summary
AI generatedThe appeal was dismissed, and the first-instance court's order for the plaintiff to pay 50% of the defendant's costs was confirmed. The plaintiff argued that equal cost sharing should apply given the 50% success rate, but failed to demonstrate significant cost disparities or other reasonable justifications. The court ruled that equal sharing is the exception, not the rule, requiring near-equal success and balanced costs, conditions not met here as the plaintiff persisted in litigation until the very end.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), drugi odstavek 154. člena; Sodišče mora odločiti o enakem kriju stroškov le pri približno enakem uspehu in odsotnosti bistvenih razlik v višini stroškov.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Skladno s sodno prakso sodišče praviloma odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki, oziroma če obstajajo drugi utemeljeni, razumni in življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih okoliščin v obravnavanem sporu ni podana.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 279,99 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z obrestmi (I. točka izreka), ter da je toženka taksna zavezanka za plačilo sodne takse v 50 % (II. točka izreka).
2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ugotovljeni uspeh v pravdi in njegov predlog, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka, zadošča za to, da bi sodišče tak predlog upoštevalo. Ob umiku tožbe res ni konkretiziral svojih stroškov, vendar so ti razvidni iz spisa.
3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa (I. točka izreka) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Iz obrazložitve izpodbijanega dela sklepa izhaja, da je tožnik zaradi delne izpolnitve (1.820,00 EUR) tožbo v tem delu z vlogo z dne 23. 12. 2020 umaknil. V preostalem delu (1.820,94 EUR) jo je umaknil z vlogo z dne 2. 2. 2023. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da njegov uspeh znaša 50 %, in mu upoštevajoč to okoliščino naložilo, da toženki povrne 50 % njenih stroškov postopka.
7. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s sodno prakso sodišče praviloma odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki, oziroma če obstajajo drugi utemeljeni, razumni in življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. 1 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih okoliščin v obravnavanem sporu ni podana. Do delnega umika tožbe je uspeh strank res znašal 50 %, vendar je tožnik v celoti neuspel glede preostalega dela tožbe, ki ga je umaknil šele z vlogo z dne 2. 2. 2023. Glede primerjave višine stroškov, nastalih strankama, pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih tožnik sploh ni priglasil. V pritožbi napačno navaja, da so njegovi stroški razvidni iz spisa. Podani niso niti drugi razlogi, ki bi razumno utemeljevali odločitev, da toženka v celoti krije sama svoje stroške. Tožnik je kljub delnemu umiku tožbe hkrati vztrajal pri utemeljenosti preostalega dela tožbenega zahtevka in v zvezi s tem podal nadaljnje trditve in dokaze. Čeprav ga je toženka v pripravljalni vlogi pozvala, naj v izogib nadaljnjim nepotrebnim stroškom postopka tudi preostali del tožbe čim prej umakne, je vložil še eno pripravljalno vlogo s trditvami in dodatnimi dokazi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Toženka ga je v pripravljalni vlogi ponovno pozvala k umiku in tudi sodišče mu je 16. 3. 2022 poslalo poziv, ali vztraja pri preostalem tožbenem zahtevku, a tožnik ni odgovoril. Preostali del tožbe je umaknil šele potem, ko mu je bilo vročeno vabilo na narok za dne 23. 2. 2023.
8. Glede na vse obrazloženo prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu tožnika, naj vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
9. Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).
1 Prim. VSL I Cpg 798/2019 idr.