Boundary dispute over shared building converted to ownership dispute requiring civil procedure.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Predmetnega postopka ni mogoče rešiti po pravilih – kriterijih, ki so določeni za urejanje meje, saj meje, ko poteka čez stavbo, ni mogoče določiti tako, da vijuga po različnih vertikalah v različnih nadstropjih in gre v konkretnem primeru v bistvu za spor o lastninski pravici (in ne za mejni spor). O sporu o lastninski pravici pa je treba odločati po pravilih pravdnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nepravdni postopek glede ureditve meje med nepremičnino parc. št. 1924/1 k. o. X, v lasti predlagateljice do celote, in nepremičnino parc. št. 1926/1 k. o. X, v lasti nasprotnega udeleženca do celote, ustavi (I. točka izreka). Po pravnomočnosti sklepa se bo postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim Okrožnim sodiščem v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se laično in brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica. V bistvenem navaja, da od (leta) 1987 uporablja del hiše, ki se da meriti, kot zatrjuje predlagateljica.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da te nepravdne zadeve ni mogoče rešiti v okviru nepravdnega postopka za ureditev meje, čeprav je prvotno sklepalo, da je med udeležencema sporen potek mejne črte med njunima parcelama. Predlagateljica je namreč v predlogu za sodno ureditev meje navedla, da meja med nepremičninami s parc. št. 1924/1 (last predlagateljice) in parc. št. 1926/1 (last prvega nasprotnega udeleženca) poteka po sredini stavbe št. 766, ki stoji na obeh navedenih nepremičninah, na naslovu ..., X. Navedla je, da je polovico hiše uporabljala kot zakonita posestnica in da je hiše zgrajena tako, da je ločena po sredini. Prvi nasprotni udeleženec pa je v odgovoru na predlog trdil, da meja med nepremičninama poteka po najverjetnejši katastrski meji, kot je bila udeležencema pokazana v okviru geodetskega postopka za evidentiranje meje geodetske pisarne X, in seka stavbo št. 766 tako, da približno 10 m2 te stavbe sega na parcelo št. 1924/1. Trdil je tudi, da se v delu, ki si ga lasti predlagateljica, nahaja vhod v njegovo stanovanje, kurilnica in vhod na podstrešje in da predlagateljica tega dostopa v hišo v času, ko je sam lastnik, ni nikoli koristila.

5. Po izvedenem postopku (tudi opravljenem ogledu na kraju samem, zaslišanju udeležencev in na podlagi mnenja izvedenca geodetske stroke) pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da se hiša dejansko ne uporablja na način, da bi bili dve enoti ločeni z vertikalno steno. Podrobnejše ugotovitve sodišča o tem, kateri del hiše uporablja posamezni udeleženec, so razvidne iz 7. in 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih predlagateljica ne izpodbija. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej predlagateljica (od razdelitve hiše z razdelilno pogodbo, ki jo je sklenila s hčerko) hiše ni uporabljala tako, da bi imela v posesti celoviti del le-te, na način, da bi bilo mogoče del hiše, ki ga uporablja, z navpičnico zamejiti od drugega dela hiše, ki ga sedaj uporablja prvi nasprotni udeleženec. Hiša niti ni gradbeno zasnovana na način, da bi imela dva dela, ki bi ju ločevala navpična stena oziroma ni grajena tako, da bi jo bilo mogoče ločiti po sredini.

6. Ob navedenih ugotovitvah, ki jih predlagateljica v pritožbi ne izpodbija, in ko se je izkazalo, da udeleženca stavbe 766 (ki leži na parcelah obeh udeležencev) ne uporabljata na način, da bi posamezni del stavbe, ki ga uporabljata, ločevala vertikalna linija (posest pa je odločilen kriterij za določitev meje), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predmetnega postopka ni mogoče rešiti po pravilih – kriterijih, ki so določeni za urejanje meje, saj meje, ko poteka čez stavbo, ni mogoče določiti tako, da vijuga po različnih vertikalah v različnih nadstropjih in gre v konkretnem primeru v bistvu za spor o lastninski pravici (in ne za mejni spor). O sporu o lastninski pravici pa je treba odločati po pravilih pravdnega postopka, v katerem bo treba upoštevati trditve predlagateljice, da njeno stanovanje v stavbi št. 766 meri približno 70 m2 ter dejstvo, da se na njeni parceli nahaja cca. 10 m2 stavbe in torej predlagateljica zatrjuje, da je na podlagi priposestvovanja lastnica tudi stanovanjske površine, ki se nahaja v delu stavbe, ki stoji na parcelni št. 1924/1 v lasti prvega nasprotnega udeleženca.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka, je v skladu s 17. členom zakona o nepravdnem postopku (ZNP) 1 nepravdni postopek pravilno ustavilo, glede na to, da še ni bila izdana odločba o glavni stvari, ter odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve predlagateljice o tem, da uporablja del hiše oziroma stavbe št. 766, svoje trditve pa bo morala dokazati v pravdnem (in ne v nepravdnem) postopku.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Ta se v tej zadevi uporablja v skladu s prvim odstavkom 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).