Appeal dismissed; court rejects fee waiver due to lack of income from the alleged business activity.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Če naj bi bila edina dejavnost, ki jo je tožeča stranka opravljala, oddaja reklamnih panojev, pa od tega že vsaj dve leti nima nobenih prihodkov, potem v praktičnem smislu tožeča stranka te dejavnosti ne opravlja in ne more priti do obravnave morebitnega ogrožanja. Do istega zaključka vodi okoliščina, da tožeča stranka več kot 7 let ni storila ničesar glede varstva svojih pravic v zvezi z domnevno neupravičeno uporabo njene lastnine, kljub temu, da očitno iz te neupravičene uporabe ves ta čas ni prejemala nobenih prihodkov, saj je sama navedla, da v tem obdobju ni imela sklenjenih nobenih pogodb za reklamne panoje. Gospodarska družba si je dolžna prizadevati pridobiti sredstva za plačilo sodnih taks, kar izhaja iz namena sodnih taks, ki je tudi v določeni meri pokriti stroške postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je višje sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse, ugodilo pa predlogu za odlog in plačilo sodne takse odložilo za 24 mesecev od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka ter predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za oprostitev plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži, da stališče sodišča prve stopnje o možni prodaji reklamnih panojev pomeni, da bi na ta način prišlo do ogrožanja dejavnosti tožeče stranke, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1. V tožbi je tožeča stranka navedla, da bi naj bila lastnica več 1 reklamnih panojev ter da je vložila to tožbo zaradi neupravičene uporabe enega reklamnega panoja od 23. 10. 2015 do decembra 2022, torej v obdobju 7 let. Vtoževani znesek 207.900,00 EUR predstavlja domnevno uporabnino za obdobje od marca 2018 do decembra 2022. Če naj bi bila edina dejavnost, ki jo je tožeča stranka opravljala, oddaja reklamnih panojev, pa od tega že vsaj dve leti nima nobenih prihodkov (tožeča stranka je v predlogu sama navedla, da ne v letu 2021 in ne v letu 2022 iz te dejavnosti, torej iz oddaje vseh reklamnih panojev, ni imela nobenih prihodkov), potem v praktičnem smislu tožeča stranka te dejavnosti ne opravlja in ne more priti do obravnave morebitnega ogrožanja. Do istega zaključka vodi okoliščina, da tožeča stranka več kot 7 let ni storila ničesar glede varstva svojih pravic v zvezi z domnevno neupravičeno uporabo njene lastnine, kljub temu, da očitno iz te neupravičene uporabe ves ta čas ni prejemala nobenih prihodkov, saj je sama navedla, da v tem obdobju ni imela sklenjenih nobenih pogodb za reklamne panoje. Gospodarska družba si je dolžna prizadevati pridobiti sredstva za plačilo sodnih taks, 2 kar izhaja iz namena sodnih taks, ki je tudi v določeni meri pokriti stroške postopka. 3

5. Nadalje tudi trditev o domnevno previsoko ocenjeni vrednosti reklamnih panojev v višini 34.329,30 EUR, ki izhaja iz bilance stanja, ni utemeljena. Kot že rečeno, vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi znaša 207.900,00 EUR, tožeča stranka pa je zahtevala mesečno uporabnino, ki je bila po tožbenih navedbah enaka mesečni najemnini, če bi bila sklenjena najemna pogodba, v višini 4.200,00 EUR. Navedeno ne more biti skladno z zatrjevanjem, da je vrednost več 4 reklamnih panojev, ki so po navedbah tožeče stranke tudi edina sredstva, upoštevana v znesku 34.329,30 EUR, ocenjena bistveno previsoko in da tožeča stranka s prodajo (nekaterih od) teh sredstev nikakor ne bi prejela zadostne količine sredstev za plačilo sodne takse niti v odloženem roku dveh let.

6. Trditev, da naj bi bila kratkoročna terjatev v znesku 8.390,32 EUR neizterljiva, je ostala nedokazana. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da naj bi bila ta terjatev po navedbah tožeče stranke neizterljiva, vendar pa pri svoji presoji tej navedbi ni sledilo, saj je v nadaljevanju odločitev o odlogu utemeljilo tudi s tem, da lahko tožeča stranka tudi kratkoročna sredstva v odloženem roku unovči (7. točka obrazložitve). Zato obrazložitev izpodbijanega sklepa ni sama s seboj v nasprotju. Tožeča stranka pa ni konkretizirala, kdo je dolžnik te terjatve in zakaj naj bi bila ta terjatev neizterljiva tudi v odloženem dveletnem roku, čeprav je trditveno in dokazno breme glede pogojev za oprostitev plačila sodne takse na predlagatelju (212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

7. Višje sodišče tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso podani, in posledično z odločitvijo o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse.

8. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

1 Iz tožbi priložene zavarovalne police št. ... izhaja, da gre za 8 reklamnih panojev.

2 Sklep VSL I Cpg 167/2019 z dne 28. 5. 2019.

3 38. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018.

4 Navedbe o enem domnevno odtujenem reklamnem panoju so ostale nedokazane, saj tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov o tem, da naj bi bil reklamni pano odtujen.