Supreme Court allows creditor's appeal, revoking first instance rejection of new enforcement measures against debtor's assets.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Višje sodišče je v sklepu II Ip 2948/2017 z dne 20. 12. 2017 že razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je predlog upnika z dne 18. 8. 2017 za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom zoper dolžnika A. d.o.o. zavrglo. Višje sodišče je jasno navedlo, da ločitvena pravica je pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika, da najprej poizkuša priti do poplačila svoje terjatve z unovčenjem zastavljenih pravic. Pojasnilo je, da iz te pravice izhaja, da mora dolžnik tudi po potrditvi prisilne poravnave poskrbeti za to, da zapadle obveznosti vsem ločitvenim upnikom plačuje iz vseh svojih sredstev in ne samo iz vrednosti stvari, danih v zavarovanje. Pojasnilo je še, da lahko torej ločitveni upnik doseže poplačilo svoje terjatve z vsemi z zakonom predvidenimi izvršilnimi sredstvi.

Ločitveni upnik lahko za plačilo celotne terjatve izbira katerokoli dolžnikovo premoženje. Če potrjena prisilna poravnava za terjatve ločitvenih upnikov v obsegu, v katerem so zavarovane, ne učinkuje, ni razloga, da bi bilo v takem primeru kaj drugače. Stališče, da se mora ločitveni upnik poplačati najprej z vrednostjo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, šele potem pa, če to premoženje ne zadošča, za razliko iz ostalega dolžnikovega premoženja, je napačno in v nasprotju s stališči pravne teorije (primerjaj Balažic, V., 2018, Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa, 10, priloga). Terjatev pa ima v presežku nad vrednostjo v zavarovanje danega premoženja, ki je sicer zavarovana, lastnost nezavarovane terjatve, ki jo je dolžan dolžnik izpolniti pod pogoji prisilne poravnave. Se pravi, da terjatev v tistem delu, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, je nezavarovana terjatev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika z dne 18. 8. 2017 za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom zoper dolžnika A. d.o.o. zavrnilo.

2. Zoper izpodbijani sklep se je pritožil upnik in uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo predlog upnika z dne 18. 8. 2017 za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Ugotovilo je, da vrednost nepremičnin na katerih ima upnik ločitveno pravico v zavarovanje predmetne terjatve, presega vrednost predmetne terjatve, upnika v skladu z navodili sodišča druge stopnje v sklepu z dne 20. 12. 2017, v tej fazi postopka ni mogoče delno obravnavati kot navedenega upnika, ampak le kot ločitvenega upnika, ki se v celoti poplača iz premoženja, danega v zavarovanje.

6. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Višje sodišče je v sklepu II Ip 2948/2017 z dne 20. 12. 2017 že razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je predlog upnika z dne 18. 8. 2017 za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom zoper dolžnika A. d.o.o. zavrglo. Višje sodišče je jasno navedlo, da ločitvena pravica je pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika, da najprej poizkuša priti do poplačila svoje terjatve z unovčenjem zastavljenih pravic. Pojasnilo je, da iz te pravice izhaja, da mora dolžnik tudi po potrditvi prisilne poravnave poskrbeti za to, da zapadle obveznosti vsem ločitvenim upnikom plačuje iz vseh svojih sredstev in ne samo iz vrednosti stvari, danih v zavarovanje. Pojasnilo je še, da lahko torej ločitveni upnik doseže poplačilo svoje terjatve z vsemi z zakonom predvidenimi izvršilnimi sredstvi (glej točko 7 sklepa VSL II Ip 2948/2017 z dne 20. 12. 2017).

7. Sodišče prve stopnje pa je kljub takim jasnim navodilom višjega sodišča ponovno zaključilo, da upnika, ki ima ločitveno pravico, je mogoče poplačati kot ločitvenega upnika v celoti iz premoženja, danega v zavarovanje. Kot je že pojasnjeno v zgoraj citiranem sklepu višjega sodišča, na kar se utemeljeno sklicuje tudi pritožnik v pritožbi, ni nikjer predpisano, da mora zastavni upnik, ki terja plačilo svoje terjatve, najprej uveljavljati plačilo iz zastavljene stvari, in šele če iz zastavljenega premoženja ne doseže vrednosti terjatve, razliko izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja.

8. Ločitveni upnik lahko za plačilo celotne terjatve izbira katerokoli dolžnikovo premoženje. Če potrjena prisilna poravnava za terjatve ločitvenih upnikov v obsegu, v katerem so zavarovane, ne učinkuje, ni razloga, da bi bilo v takem primeru kaj drugače. Stališče, da se mora ločitveni upnik poplačati najprej z vrednostjo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, šele potem pa, če to premoženje ne zadošča, za razliko iz ostalega dolžnikovega premoženja, napačno in v nasprotju s stališči pravne teorije (primerjaj Balažic, V., 2018., Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom. Pravna praksa, 10, priloga). Terjatev pa ima v presežku nad vrednostjo v zavarovanje danega premoženja, ki je sicer zavarovana, lastnost nezavarovane terjatve, ki jo je dolžan dolžnik izpolniti pod pogoji prisilne poravnave. Se pravi, da terjatev v tistem delu, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, je nezavarovana terjatev.

9. Glede na navedeno je bilo potrebno utemeljeni pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo ponovno vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o upnikovem predlogu za nadaljevanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).