Appeal dismissed; land registry correctly entered state monument protection on full parcel despite partial coverage in decree.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against a first-instance decision confirming the entry of a state monument protection notice into the land register. The appellants argued that since the monument decree covered only part of the parcels, the entry burdening the entire property violated the principle of proportionality and lacked a valid legal basis. The court rejected these claims, ruling that the entry concerns a legal fact of public law restrictions and that the specific spatial boundaries of the monument are defined in the decree's annexes, allowing the full parcel to be burdened. Consequently, the first-instance judgment was upheld, and the appellants were ordered to pay the appeal costs.
Legislator headnote
AI generatedZakon o varstvu kulturne dediščine; Zakon o zemljiški knjigi: The entry of a state monument protection notice in the land register burdens the entire parcel even if the monument covers only a portion, as the specific boundaries are defined in the decree's annexes and the entry concerns a legal fact of public law restrictions.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Nasprotna udeleženca A. A. in B. B. krijeta svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Spomenik državnega pomena (nepremičninski spomenik) razglasi z odlokom vlade, na podlagi tega akta pa se to dejstvo zaznamuje v zemljiški knjigi.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v opisu zaznambe opredeljeno, da "spada pod zaščito" le del parcel. Podrobna opredelitev prostorskih meja tega spomenika je navedena v 3. členu Odloka (sklicevanje na digitalni katastrski načrt in vris na temeljnem topografskem načrtu). Ta Odlok je v dodatnem opisu zaznambe izrecno naveden.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotnih udeležencev A. A. in B. B. ter potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, s katerim je bila – na podlagi Odloka Vlade o razglasitvi Spominskega parka Manevrske strukture narodne zaščite v Kočevski Reki za kulturni spomenik državnega pomena (v nadaljevanju Odlok) - dovoljena ustrezna zaznamba pri zgoraj navedenih nepremičninah.
2. Zoper to odločitev se pritožujeta nasprotna udeleženca A. A. in B. B. Navajata, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov. Predmet razglasitve za kulturni spomenik nista celotni parceli pritožnikov (parceli št. 1 in 2), temveč le njun del, vendar pa se zaznamba nanaša in obremenjuje celotni nepremičnini. Do te navedbe in do navedbe, da je z vpisom zaznambe na celotni nepremičnini prekoračilo vsebino Odloka, se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo. Navedba v Odloku, da gre za del teh parcel, ne ustreza označbi nepremičnine, ki se zahteva v zemljiškoknjižnem postopku. Vpis je bil dovoljen na podlagi dokumenta, ki skladno z Zakonom o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ne more biti podlaga za vpis. Posledično je odločitev zemljiškoknjižnega sodišča napačna. Vpis bi moralo zavrniti. Priglasila sta pritožbene stroške.
3. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica Republika Slovenija. Podanim navedbam je nasprotovala in predlagala zavrnitev pritožbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Predmetni vpis se vodi zaradi zaznambe pravnega dejstva o javnopravnih omejitvah na nepremičnini. Gre za vpis po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se spomenik državnega pomena (nepremičninski spomenik) razglasi z odlokom vlade, na podlagi tega akta pa se to dejstvo zaznamuje v zemljiški knjigi. To je določeno v prvem in tretjem odstavku 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine. Iz drugega odstavka 111. člena ZZK-1 pa izhaja, da zemljiškoknjižno sodišče odloči o tej zaznambi na podlagi obvestila pristojnega organa, ki je v skladu z zakonom bodisi izdal odločbo bodisi sprejel podzakonski predpis ali drug splošni pravni akt, na podlagi oziroma z uveljavitvijo katerega je nastala ta javnopravna omejitev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je bil predmetni vpis dovoljen na podlagi dokumenta, ki ne more biti podlaga za vpis. Zmotno je pritožbeno sklicevanje na določbo 41. člena ZZK-1 (pri čemer ima očitno v mislih 40. člen ZZK-1), saj so tam določene listine, ki so podlaga za vknjižbo (pravic), ne pa za zaznambo (pravnih dejstev).
6. Do bistvenih ugovornih navedb se je sodišča prve stopnje opredelilo. Podalo je ustrezne razloge o odločilnih dejstvih. Drugačno pritožbeno naziranje ni utemeljeno. Predmetni vpis se res nanaša na osnovni pravni položaj "celotnih" parcel št. 1 in 2. Deli parcel namreč ne predstavljajo nepremičnine v smislu 11. člena ZZK-1, ki bi se vpisala v zemljiško knjigo in bi lahko bila samostojen predmet lastninske pravice (ter s to pravico povezanih pravnih dejstev, ki bi lastninsko pravico omejevala). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v opisu zaznambe opredeljeno, da "spada pod zaščito" le del omenjenih parcel. Podrobna opredelitev prostorskih meja tega spomenika je navedena v 3. členu Odloka (sklicevanje na digitalni katastrski načrt in vris na temeljnem topografskem načrtu). Ta Odlok je v dodatnem opisu predmetne zaznambe izrecno naveden. Pritožbene trditve, da ni moč razbrati, kolikšen (kateri) del nepremičnin predstavlja spomenik in kje se ta del nahaja, zato niso utemeljene. Prav tako je zmotno pritožbeno naziranje, da je sodišče prve stopnje z vpisom zaznambe na celotni nepremičnini prekoračilo vsebino Odloka ter da parceli št. 1 in 2 v Odloku nista označeni z ustreznim identifikacijskim znakom (ker je v Odloku govora o delu teh parcel).
7. Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 krijeta nasprotna udeleženca (pritožnika) svoje pritožbene stroške.