Administrative court dismisses plaintiff's claim to join preliminary environmental impact assessment as decision already made.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožnik si s svojo udeležbo v predhodnem postopku ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja, ker se o vprašanjih, zaradi katerih tožnik želi biti udeležen v tem postopku, niti ne bo odločalo v tem postopku, temveč bo tožnik svoje pravne koristi lahko varoval v nadaljnjih postopkih presoje vplivov na okolje in pridobivanja okoljevarstvenega soglasja.

[OBRAZLOŽITEV]

Potek upravnega postopka

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4 in 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020, s katero je bila zavržena tožnikova zahteva za priznanje statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku za nameravani poseg vgradnje povezovalnega kanala C0 z dodajanjem armiranobetonske kinete med revizijskima jaškoma 142 in 166 v dolžni 2.128,95 m, na tam navedenih zemljiščih. V obrazložitvi navaja, da je bilo s 3. točko navedenega sklepa ARSO odločeno, da je za predmetni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Zato toženka zaključuje, da tožnik več ne izkazuje pravnega interesa za vstop v predhodni postopek.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

2. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se v predhodnem postopku odloča o njegovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča I U 1417/2019 z dne 28. 7. 2020 in zatrjuje, da bi mu toženka morala priznati status stranskega udeleženca v predmetnem predhodnem postopku. Sklicuje se še na določbe Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva 2011/92/EU) in Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija). Navaja, da je lastnik parcelo 111, 222 in 333, vse k. o. ..., ki ležijo neposredno ob trasi C0 kanala, meja s sosednjimi parcelami pa še ni urejena. Opozarja, da iz projektne dokumentacije izhaja, da bi gradbišče obsegalo tudi njegove nepremičnine. Sodišču zato predlaga, naj o tem seznani javnost, izpodbijani akt odpravi in mu prizna status stranskega udeleženca v predhodnem postopku. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

3. Sodišče je tožbo poslalo toženki, ki je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka

4. Tožba ni utemeljena.

5. V zadevi je sporno, ali bi toženka morala tožniku priznati pravico do udeležbe v predhodnem postopku. Po 51. a členu ZVO-1 ima položaj stranke v predhodnem postopku nosilec nameravanega posega, po petem odstavku navedene določbe ZVO-1 pa lahko pritožbo zoper sklep vloži tudi nevladna organizacija iz 153. člena ZVO-1. Drugi pravni subjekti se tega postopka lahko udeležujejo le kot stranski udeleženci v smislu 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po prvem odstavku navedenega člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

6. Vprašanje udeležbe v postopkih odločanja v okoljski zadevah je tudi predmet Aarhuške konvencije, ki v 7. členu zavezuje zakonodajalca pri sprejemanju zakonov. Na podlagi 8. člena Ustave RS morajo namreč biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo RS. To pomeni, da je pri razlagi citiranih določb ZVO-1 in ZUP treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije, ki v 6. členu določa, da morajo pogodbenice zagotoviti udeležbo javnosti pri odločanju o dovoljenju za dejavnosti naštete v prilogi I (a točka prvega odstavka tega člena) in pri odločanju o dejavnostih, ki niso naštete v prilogi I in bi lahko pomembno vplivale na okolje (b točka prvega odstavka tega člena). Po drugem odstavku 6. člena Aarhuške konvencije mora imeti javnost v teh postopkih možnost, da lahko učinkovito sodeluje pri okoljskem odločanju, na podlagi četrtega odstavka istega člena pa morajo pogodbenice zagotoviti udeležbo javnosti že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje.

7. V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije).

8. V obravnavani zadevi pa je bilo s 3. točko prvostopenjskega sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4 in 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020 odločeno ravno to, torej da je za predmetni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

9. To pomeni, da je bilo s to odločitvijo v celoti odločeno o predmetu predhodnega postopka, in sicer tako, da je bilo ugotovljeno, da je za predmetni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Več od tega tožnik v predhodnem postopku tudi s svojo udeležbo v tem postopku ne bi mogel doseči. Kakršnakoli vprašanja, vezana na obseg zemljišč za gradnjo, so namreč predmet že nadaljnjega odločanja, to je postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja.

10. Glede na navedeno ima toženka prav, da si tožnik s svojo udeležbo v predhodnem postopku, ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja, ker se, kot že rečeno, o vprašanjih, zaradi katerih tožnik želi biti udeležen v tem postopku, niti ne bo odločalo v tem postopku, temveč bo tožnik svoje pravne koristi lahko varoval v nadaljnjih postopkih presoje vplivov na okolje in pridobivanja okoljevarstvenega soglasja.

11. Sodišče pojasnjuje, da se poseg, kot je obravnavani, namreč lahko izvede le na podlagi pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja (63. člen ZVO-1) oziroma gradbenega dovoljenja, izdanega v integralnem postopku (50. člen Gradbenega zakona, v nadaljevanju GZ). Kolikor bi bilo kljub temu izdano gradbeno dovoljenje, torej brez možnosti udeležbe oseb, ki izkazujejo pravni interes (54. člen GZ), pa sodišče pripominja, da bi bilo takšno gradbeno dovoljenje nično (peti odstavek 50. člena GZ).

12. Tožniku je tako zagotovljeno pravno varstvo njegovih pravnih koristi bodisi v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, bodisi v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne pa (več) v predmetnem predhodnem postopku, saj je bilo o vseh vprašanjih, ki so predmet tega postopka, že odločeno v tožnikovo največjo pravno korist.

13. Glede na navedeno je bilo treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti (63. člen ZUS-1). V obravnavni zadevi za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, saj je v upravnem sporu med strankami sporna le še pravna presoja dejstev, ki med strankami niso sporna. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.