Administrative court dismissed SME grant rejection due to procedural flaws and failure to request missing income proof.

I. Tožbi se ugodi, sklep Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo št. S4D-C19/00056 z dne 15. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve tožbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Ker iz razpisne dokumentacije jasno izhaja, da mora vlagatelj v primeru uveljavljanja točk zaradi COVID-19 predložiti dokazilo v zvezi z upadom prihodkov, bi le-te moral predložiti, organ pa bi ga, ker jih ni, moral k temu pozvati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Javni sklad Republike Slovenije za podjetništvo (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločil, da vlogo tožnika zavrne. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 8. 9. 2020 do 14:00 vložil vlogo za odobritev spodbude za digitalno transformacijo MSP in na podlagi ocene komisije za dodelitev sredstev dosegel 65 od 100 možnih točk. Tožnikova vloga je bila v skladu z razpisno dokumentacijo ocenjena na podlagi petih meril, in sicer je pri merilu „Ocena projekta digitalne transformacije vlagatelja“ dosegel skupno 30 točk, pri merilu „Ocena skladnosti Akcijskega načrta z zastavljenimi cilji“ 10 točk, pri merilu „Vpliv operacije na okolje“ 10 točk, pri merilu „Povečanje dodane vrednosti na zaposlenega“ 15 točk in pri merilu „Status vlagatelja“ 0 točk. Ker je več vlagateljev doseglo 60 ali več točk, kot je na razpolago razpisanih sredstev, so imeli prednost tisti vlagatelji, ki so dosegli več točk. Prag števila točk za odobritev subvencije, je znašala 68 ali več točk, zato se vloga tožnika ni odobrila.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da mu je komisija pri merilu „Ocena skladnosti akcijskega načrta z zastavljenimi cilji“ dodelila prenizko število točk. Organ je pri navedenem merilu sprejel stališče, da je Akcijski načrt časovno skladen, kadrovsko in vsebinsko pa le delno, s čimer se ne strinja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v vlogi načrtoval upravičene stroške za plače v višini 39.080,00 EUR in 15 % posrednih stroškov v višini 5.892,00 EUR, skupaj 44.942,00 EUR. Na podlagi poziva k dodatnim pojasnilom glede časovnice dveh zaposlenih pa je tožnik popravil prvotni akcijski načrt in prilagodil izračun stroškov plač na znesek 27.092,00 EUR, pripadajoči 15% posredni strošek na 4.062,00 EUR, skupaj 31.114,00 EUR, iz česar je organ zaključil, da je tožnik posredoval akcijski načrt, ki je kadrovsko in vsebinsko neskladen, zato mu je dodelil le 10 točk. Tožnik se s tem ne strinja in navaja, da se posredovani akcijski načrt ni spreminjal in da se je organ pri obrazložitvi neskladnosti opiral na domnevno spremembo stroškov plač, vendar do te spremembe ni prišlo, saj je tožnik z dodatnim pojasnilom le obrazložil strošek za leto 2020, s čimer je neposredno sledil pozivu organa. Če bi organ seštel zneska plač zaposlenih oseb, ki delata na operaciji (16.218,45 EUR in 10.803,78 EUR), bi se dobljeni znesek 27.082,23 EUR ujemal s predstavitvenim in akcijskim načrtom za leto 2020. Tožnik se nadalje ne strinja s točkovanjem pri merilu „Status vlagatelja“, saj je svoji vlogi priložil izjavo, podpisano s strani zakonitega zastopnika, da je zaradi COVID-19 utrpel najmanj 20 % upad prihodkov v primerjavi z letom 2019. Iz razpisne dokumentacije ne izhaja, katera dokazila bi moral tožnik še priložiti, da bi dokazoval nastali upad prihodkov. Sodišču predlaga, da se sklep prvostopenjskega organa odpravi, podredno razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje ter povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ pri obravnavi vloge zaznal neskladnost načrtovanja operacije z navodili razpisne dokumentacije, ki določa, da se lahko sofinancira največ dva zaposlena, zato je tožnika pozval k dodatni obrazložitvi. Tožnik je nato delno prilagodil načrtovanje obsega ur in s tem povezanih stroškov na način, da je poskušal prevaliti stroške vseh vključenih zaposlenih na zgolj dva zaposlena, pri tem pa ni odpravil neskladnosti, saj po novem opredeljen fond ur ni skladen z dnevnikom aktivnosti uvedbe novega informacijskega sistema. V zvezi z merilom „Status vlagatelja“ pa je v razpisni dokumentaciji jasno navedeno, da mora vlagatelj predložiti dokazilo v zvezi z upadom prihodkov, tega pa tožnik ni storil.

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet upravnega spora je odločitev organa o vlogi tožnika za odobritev spodbude za digitalno transformacijo MSP, na javnem razpisu.

6. Za tožnika je sporno točkovanje pri merilih Ocena skladnosti akcijskega načrta z zastavljenimi cilji in Status vlagatelja.

7. Pri merilu Ocena skladnosti akcijskega načrta z zastavljenimi cilji je organ tožniku dodelil 10 točk, najvišje možno število točk pa je bilo 20. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ ocenil, da je predložen akcijski načrt časovno skladen, kadrovsko in vsebinsko pa le delno oz. je neskladen. Navedene obrazložitve, ko organ enkrat navede, da je predložen akcijski načrt delno skladen in drugič, da je neskladen in o neskladnosti akcijskega načrta oziroma delni neskladnosti na področju kadrov oziroma vsebine aktivnosti ne navedene nobenih razlogov, se ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odgovor na tožbo pa obrazložitve odločbe ne more nadomestiti.

8. Pri merilu Status vlagatelja je organ tožniku dodelil 0 točk iz razloga, ker ni predložil dokazil v zvezi z upadom prihodkov. Tožnik se z navedenim točkovanjem ne strinja in meni, da je pogoju po merilu Status vlagatelja zadostil s tem, ko je vlogi predložil izjavo podpisano s strani zakonitega zastopnika, da je zaradi COVID 19 utrpel najmanj 20 % upad prihodkov v primerjavi z letom 2019. Sodišče z njegovim razlogovanjem, da ni bil dolžan predložiti dokazov, ker jih razpisna dokumentacija specificirano ne zahteva, ne soglaša in meni, da bi glede na to, da iz razpisne dokumentacije jasno izhaja, da mora vlagatelj v primeru uveljavljanja točk zaradi COVID 19 predložiti dokazilo v zvezi z upadom prihodkov, le-te moral predložiti, organ pa bi ga, ker jih ni, moral k temu pozvati, saj je štel tožnikovo vlogo za popolno. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo organ moral upoštevati tožnikove dokaze v zvezi z izgubo prihodkov, kolikor jih bo tožnik po pozivu predložil.

9. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijanega akta in vrnitvi zadeve v ponovnem postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa stranski udeleženec ni sodeloval (drugi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega se je tožnik izvedbi glavne obravnave odpovedal (279. a člen ZPP).

10. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.