Appeal allowed; court ruled first instance court lacked jurisdiction basis for declaring non-competence.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Odločitev temelji na določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki med drugim ob odločanju sodišča o ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, določa tudi odločanje sodišča o nadaljevanju postopka v pravdi pred pristojnim sodiščem. V tem primeru torej izvršilno sodišče določi pristojnost drugega sodišča. Okrožno sodišče v Mariboru ni imelo podlage za izrek svoje stvarne nepristojnosti po drugem odstavku 19. člena ZPP, pač pa bi ob predhodnem preizkusu tožbe lahko postopalo le po določbi prvega odstavka 24. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I odločilo, da Okrožno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke, v točki II pa, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču v Velenju, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka terja od tožene stranke znesek 15.227,57 EUR s pripadki, pri čemer so v skladu s prvim odstavkom 30. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega zneska 20.000,00 EUR. Ker v obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, pač pa terjatev tožeče stranke temelji na poroštvenem razmerju tožene stranke kot fizične osebe, in ker ima tožena stranka stalno prebivališče v Šmartnem ob Paki, se je Okrožno sodišče v Mariboru v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP izreklo za stvarno nepristojno ter v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZPP zadevo odstopilo v odločanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Velenju.

3. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je že tožeča stranka v predlogu za izvršbo, ki ga je vložila dne 4. 11. 2021 označila, da je med strankama v pogodbi o kreditu dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Mariboru, zato je treba zadevo odstopiti Okrajnemu sodišču v Mariboru, kot krajevno pristojnemu sodišču in ne Okrajnemu sodišču v Velenju, kjer ima tožena stranka prebivališče. Nadalje tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka s poroštveno izjavo soglašala, da pristopa k pogodbi o kreditu št. MKR16/00183 z dne 26. 6. 2017, s tem pa je tudi soglašala z dogovorom o krajevni pristojnosti v primeru spora. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zadevo odstopi Okrajnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka sicer v pritožbi navedla, da izpodbija točko II izreka izpodbijanega sklepa, s katero je bilo odločeno, da bo po pravnomočnosti zadevo obravnavalo Okrajno sodišče v Velenju kot stvarno in krajevno pristojno sodišče. Vendar je sodišče štelo, da tožeča stranka pritožbo vlaga zoper celotni sklep, saj v primeru, ko se sodišče izreče za nepristojno po 19. ali 22. členu ZPP (stvarno ali krajevno), hkrati odloči, katero drugo sodišče je stvarno in krajevno pristojno in zadevo odstopi temu pristojnemu sodišču (prvi odstavek 23. člena ZPP). Ti dve odločitvi sta medsebojno tako povezani, da ju v pritožbenem obravnavanju ni mogoče ločiti in presojati samo odločitve o odstopu zadeve odstopljenemu sodišču, za katerega sodišče, ki se je izreklo za nepristojno meni, da je stvarno in krajevno pristojno.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi svojo odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 19. člena ZPP, ki določa, da se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Vendar pa se v obravnavani zadevi postopek ni začel s tožbo, pač pa v skladu s 23. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) 1 s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zaradi ugovora tožene stranke je bil sklep o izvršbi VL 76620/2021 z dne 8. 11. 2021, s sklepom z dne 4. 2. 2022 razveljavljen ter je bilo v točki 2 izreka odločeno tudi, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru kot pristojnim sodiščem. Navedena odločitev temelji na določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki med drugim ob odločanju sodišča o ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, določa tudi odločanje sodišča o nadaljevanju postopka v pravdi pred pristojnim sodiščem. 2 V tem primeru torej izvršilno sodišče določi pristojnost drugega sodišča.

7. Ker niti tožeča stranka, niti tožena stranka zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 2. 2022 o določitvi pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru za nadaljevanje postopka nista vložili pritožbe, je le-ta postal pravnomočen. Zato Okrožno sodišče v Mariboru ni imelo podlage za izrek svoje stvarne nepristojnosti po drugem odstavku 19. člena ZPP, pač pa bi ob predhodnem preizkusu tožbe lahko postopalo le po določbi prvega odstavka 24. člena ZPP. Slednja med drugim določa, da če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse. 3

8. Okrožno sodišče v Mariboru bi torej v obravnavani zadevi, kolikor je menilo, da ni stvarno pristojno (prvi odstavek 19. člena ZPP) smelo sprožiti le spor o pristojnosti, in sicer v primeru spora o pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči pred višjim sodiščem s svojega območja (prvi odstavek 25. člena ZPP), oziroma v primeru spora med okrajnim in okrožnim sodiščem iz območja različnih višjih sodišč pred vrhovnim sodiščem (drugi odstavek 25. člena ZPP).

9. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materilnopravne določbe v procesnem zakonu, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo treba v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti. Pri tem zadeve ni vrnilo v nov postopek, ker kot je obrazloženo, se sodišče prve stopnje ne more s sklepom izreči za nepristojno, pač pa, kolikor meni, da ni pristojno, sme sprožiti le spor o pristojnosti.

10. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke, ki je sicer s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo.

1 Prvi odstavek 23. člena določa, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve.

2 Drugi odstavek 62. člena ZIZ določa, da če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.

3 Tako sklepi VSRS III R 22/2021 z dne 28. 9. 2021, III R 8/2018 z dne 6. 2. 2018, III R 4/2017 z dne 24. 2. 2017, III R 25/2016 z dne 15. 7. 2016, III R 22/2016 z dne 15. 7. 2016, III R 21/2014 z dne 2. 9. 2014, I R 125/2013 z dne 17. 10. 2013, III R 22/2005 z dne 18. 10. 2005 in III R 14/2000 z dne 4. 5. 2000 ter sklep VSL I Rg 7/2012 z dne 1. 3. 2012.