Administrative court dismisses tax enforcement appeal, ruling execution title cannot be challenged in enforcement proceedings.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi pa izpodbijanje izvršilnih naslovov v nobenem primeru ni mogoče. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov in socialno stisko tožeče stranke, na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) kot prvostopni davčni organ začela davčno izvršbo na denarna sredstva tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za izterjavo dolga v višini 45,00 EUR glavnice in stroškov v višini 10,00 EUR na podlagi izvršilnega naslova, plačilnega naloga Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VI Ps 379/2017 z dne 20. 8. 2018, ki je postal izvršljiv dne 22. 9. 2022.

2. V obrazložitvi prvostopni organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe (143. člen ZDavP-2) in izvršilne naslove, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2) ter denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člen ZDavP-2) in omejitve pri davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke (prvi odstavek 160. člena ZDavP-2).

3. Ministrstvo za finance kot drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. V svoji odločbi ugotavlja, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršilni naslov izvršljiv, prvostopni sklep o izvršbi pa vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZdavP-2. Ob tem še tožeči stranki pojasni, da sedmi odstavek 157. člena ZdavP-2 določa, da s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V pritožbenem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato mora pritožnik navedbe povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje uveljavljati pred predlagateljem izvršbe.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo drugostopnega organa ne strinja in vlaga laično tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da pričakuje, da bo sodišče odločbo Ministrstva za finance št. DT 498-2-33/2019 z dne 26. 7. 2022 za povrnitev plačila sodne takse za postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani zaradi neizdane odločbe za varstveni dodatek, razveljavilo in mu priznalo stroške v znesku 150,00 EUR za navedeni postopek. Sodna taksa za postopek, v katerem izpodbija zakonitost sklepa o davčni izvršbi, sploh ni potrebna, saj je po ZST-1 oproščen ali delno oproščen plačila sodne takse v postopkih. Izpostavlja, da se z nezakonito in nepošteno vodenimi postopki zanj ustvarja še slabši socialnoekonomski položaj. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da odpravi navedeno odločbo Ministrstva za finance.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Kot je že bilo pojasnjeno v upravnih odločbah, ponovi, da v postopku davčne izvršbe ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Meni, da je bil izpodbijani sklep izdan na v upravnih odločbah navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, zato so pavšalne navedbe tožeče stranke o kršenju njenih človekovih pravic do enakosti pred zakonom neutemeljene. Tožena stranka še dodatno pojasnjuje, da finančni organ ni pristojen za odločanje o oprostitvi plačila sodne takse. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka s tožbo izpodbija drugostopni akt. Zakon o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akti v smislu ZUS-1 torej niso tisti akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, ki v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oziroma obveznosti posameznika in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta (npr. akt, s katerim se zavrne pritožba). V skladu s tem se torej v upravnem sporu izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic in obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava 1 . V obravnavanem primeru je to sklep o davčni izvršbi FURS, št. DT 4933-146713/2018-5 z dne 15. 1. 2019, katerega je sodišče štelo kot izpodbijani akt.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča.

9. Sodišče v obravnavani zadevi presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi št. DT 4933-146713/2018-5 z dne 15. 1. 2019 za izterjavo glavnice v višini 45,00 EUR in stroškov sklepa davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, skupaj torej 55,00 EUR.

10. V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo za izterjavo sodne takse in stroškov postopka po zgoraj navedenem izvršilnem naslovu. Davčni organ postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (146. člen ZdavP-2). Izvršilni naslov je v tem primeru odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZdavP-2). Kadar dolžnik ne poravna dolgovane obveznosti, je treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZdavP-2 začeti davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

11. Ker tožnik takse in stroškov, katerih plačilo mu je bilo naloženo z navedenim izvršilnim naslovom, ni plačal, je prvostopni organ na predlog predlagatelja izvršbe utemeljeno izdal izpodbijani sklep in začel s postopkom davčne izvršbe, pri tem pa so bile pravilno upoštevane določbe 159. člena ZdavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe ter določbe 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi. V obravnavanem primeru je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi pa izpodbijanje izvršilnih naslovov v nobenem primeru ni mogoče (sedmi odstavek 157. člena ZdavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov in socialno stisko tožeče stranke, na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

12. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno. Slednje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 ali kolikor bi tožeča stranka dolg poravnala. O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Sodišče je zato odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Glej uvodna pojasnila Zakona o upravnem sporu, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 28 in 29.