Employer denied unused annual leave pay; court ruled employer must prove employee had opportunity to use leave.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

Samo dejstvo, da je toženka za vsako leto tožniku letni dopust odmerila, še ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi z njegovim koriščenjem. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožniku omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosil, niti, da bi ga vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku v 15. dneh iz naslova odpravnine plača 144,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2022 do plačila in 35,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2022 do plačila. Višji zahtevek (do zneska 277,90 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni iz naslova neizrabljenega letnega dopusta tožniku plača za leto 2016 bruto 1.344,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. 2017 dalje do plačila; za leto 2017 bruto 977,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. 2018 dalje do plačila; za leto 2018 bruto 1.100,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Za znesek 264,04 EUR je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 821,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sklepa), ter da je zavezanec za plačilo sodne takse tožena stranka do celote (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del II. točke izreka sodbe in 2. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta, oprlo le na tožnikovo izpovedbo in to kljub dejstvu, da je toženka to zanikala. Stečajnega upravitelja sploh ni zaslišalo oziroma na drug način pridobilo njegove izjave v zvezi s sporno neresnično izpovedjo tožnika. Sodišče pravilno ugotavlja, da je toženka tožniku v vseh treh letih odmerila dopust v trajanju 20 dni, zato ni verjetno, da tožnik dopusta ne bi mogel izrabiti. Tožnik glede na določbe ZDR-1 za leto 2016 nima pravice do nadomestila za letni dopust. Sodišče mu je terjatev priznalo na odškodninski podlagi, pri čemer pa svoje odločitve ni obrazložilo. Predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa pritožbeno sodišče razveljavi oziroma spremeni tako, da zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi z 365. členom je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana bistvena kršitev postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, pojasnilo je tudi, zakaj je tožniku za leto 2016 terjatev priznalo na odškodninski podlagi, zato očitana kršitev ni podana.

7. Pritožba ne more biti uspešna z grajanjem dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da stečajni upravitelj tožniku ni omogočil koriščenja večjega dela letnega dopusta kljub temu, da je zanj zaprosil. Kot izhaja iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje je v posledici takšnega ravnanja stečajnega upravitelja tožniku za leto 2016 ostalo neizkoriščenih 22 dni od 27 dni, za leto 2017 16 dni od 26 dni ter za leto 2018 18 dni od 26 dni letnega dopusta. Kot je razvidno iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o tem, koliko dopusta je tožnik v navedenih letih koristil in iz katerega razloga ni uspel koristiti vsega pripadajočega letnega dopusta, utemeljilo na izpovedi tožnika in predloženih plačilnih listah. Stečajnega upravitelja pa ni zaslišalo, ker njegovega zaslišanja tožena stranka ne sicer, ne s tem v zvezi, sploh ni predlagala. Slednji se tudi ni udeležil naroka za glavno obravnavo dne 24. 8. 2022, na katerega sta bili vabljeni obe stranki. Na tem naroku sta tudi sicer pooblaščenca obeh strank (po izvedbi dokazov, med katerimi zaradi izostanka takšnega predloga ni bil izveden dokaz z zaslišanjem stečajnega upravitelja) predlagala, da sodišče izda sodbo po prejemu listin in torej brez ponovne obravnave. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki jih stranke niso niti predlagale niti substancirale 1 , zato s tem v zvezi smiselno zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) ni podana. V konkretnem primeru se tudi ni mogoče sklicevati na preiskovalno načelo (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 2 ), saj je sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki sta jih predlagali stranki, lahko ugotovilo za odločitev relevantna dejstva.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožniku za leto 2017 in 2018 pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Samo dejstvo, da je toženka za vsako leto tožniku letni dopust odmerila, še ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi z njegovim koriščenjem, kot to očitno zmotno meni toženka v pritožbi. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožniku omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosil, niti, da bi ga vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta. V skladu s sodno prakso Sodišča EU (C-233/20) je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ne glede na razlog, iz katerega ni mogel izkoristiti tega dopusta. Bistveno je le, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Iz sodne prakse Sodišča EU (C-619/16 in C-684/16) izhaja celo, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti niti v primeru, če ni podal prošnje za izrabo dopusta. Pri presoji je tako potrebno upoštevati, ali je delodajalec delavcu dejansko omogočil uveljavitev te pravice. Delodajalec mora poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti dopust, tako da ga vzpodbudi k izrabi dopusta, ter da ga pravočasno in natančno pouči o možnosti izgube te pravice. Če delodajalec uspe dokazati, da je bil delavec ustrezno poučen in je dejansko imel možnost izrabiti letni dopust, a tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic tega neuveljavljanja, pravo Unije ne nasprotuje temu, da delavec to pravico izgubi in da v primeru prenehanja delovnega razmerja s tem izgubi tudi denarno nadomestilo. Drugačna razlaga bi lahko vodila do prakse, ko delavci namenoma ne bi koristili dopusta, da bi si povečali plačo ob prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka tožniku ni omogočila uveljavitve te pravice, zato mu je za leto 2017 in 2018 pravilno prisodilo denarno nadomestilo, ki ga je bil, upoštevajoč referenčno obdobje, na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen izrabiti.

9. Za leto 2016 pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku (zaradi poteka referenčnega obdobja) terjatev pripada na odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo ugotovitve o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti. Zaradi protipravnega ravnanja delodajalca je tožniku nastala zatrjevana škoda, 3 saj pravica do plačanega letnega dopusta poleg same odsotnosti z dela (dejanske izrabe dopusta) vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica je povsem premoženjska, zato je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo v višini nadomestila plače, ki bi mu bila izplačana, če bi koristil letni dopust. 4 Na tak način je sodišče tožniku vtoževano terjatev tudi pravilno priznalo.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Posledično je potrdilo tudi izpodbijani del sklepa, ki se nanaša na odmero stroškov postopka, saj toženka samemu obsegu priznanih stroškov ne oporeka (2. točke 365. člena ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (375 točk) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 279,99 EUR.

1 Prim. VSRS, opr. št. II Ips 267/2018.

2 Ur. l. RS; št. 12/2004.

3 Škoda je v tem primeru enaka koristi, ki bi jo tožnik dosegel, če bi toženka svojo zakonsko obveznost pravilno izpolnila in bi mu odobrila koriščenje dopusta. V takšnem primeru bi tožnik v soglasju z delodajalcem lahko koristil pripadajoči dopust, ki ga sedaj iz razlogov na strani delodajalca, ne more več koristiti, za navedeno pa bi prejel nadomestilo plače za letni dopust.

4 Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 23/2022.