Appeal dismissed; court upheld that selling a 1/3 share of a dilapidated property did not constitute grounds for denying social assistance.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

V okoliščinah obravnavanega primera je brez vsakršne podlage toženkino zatrjevanje, da bi si z višjo kupnino zagotovil sredstva za preživljanje, saj ni z ničemer izkazano, da bi 1/3 delež nepremičnine v izredno slabem in nevzdrževanem stanju bilo sploh mogoče prodati za višjo kupnino.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 3. 10. 2022, odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 8. 2022 pa v 1. in 3. odst. izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Toženko je zavezalo, da za tožnika povrne 228,38 EUR stroškov na račun prvostopenjskega sodišča v 15 dneh, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Sklicuje se na 28. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih 1 (ZSVarPre), ki določa krivdne razloge, zaradi katerih denarne socialne pomoči ni mogoče priznati. Meni, da je tožnik s prodajno pogodbo z dne 25. 5. 2022, s katero je bratu B. B. prodal svoj tretjinski lastniški delež nepremičnin za kupnino v višini 300,00 EUR poslabšal svoj socialni položaj, s čimer je podan zakonski dejanski stan iz 28. člena ZSVarPre. Nesporno je, da je na zemljišču parcelne št. ... k.o. večstanovanjska stavba, katere 1/3 solastnik zemlijšča in stavbe je bil tudi tožnik. Po podatkih GURS-a je vrednost solastniškega deleža stavbe znašala 64.463,37 EUR. Čeprav gre za posplošene vrednosti nepremičnin, ne gre za takšno odstopanje od tržne vrednosti, da bi lahko 300,00 EUR predstavljalo realno tržno vrednost solastniškega deleža. Ne drži ugotovitev sodišča, da ni z ničemer izkazano, da bi tožnik solastniški delež lahko prodal za višjo ceno. V primeru odsvojitve premoženja bi si moral pridobiti čim več sredstev za preživljanje ter izkazati, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči. Vendar tožnik ni niti zatrjeval, da je poskušal svoj delež prodati tretji osebi. Tožnik biva v predmetni nepremičnini na podlagi bratovega soglasja. Pravno formalno nima pravice bivati v nepremičnini. Če bi si pri odsvojitvi deleža izgovoril služnost stanovanja, bi si dejansko izboljšal svoj materialni položaj, saj ga ne bi več bremenile javne dajatve, obenem pa bi imel pravno podlago za neodplačno bivanje v nepremični.

V zadevi Psp 1/2017 je bilo zavzeto stališče, da obstaja krivdni razlog za neupravičenost do denarne socialne pomoči, ker je oseba neodplačno prenesla lastninski delež ½ hiše na sina in ½ na hčerko. Vrhovno sodišče RS je sicer menilo, da prenos lastniškega dela hiše in stanovanja sam po sebi ne predstavlja krivdnega razloga iz 11. točke 2. odstavka 28. člena ZSVarPre, saj ni nujno, da se zaradi tega poslabša materialni položaj posameznika. Krivdni razlog je potrebno upoštevati glede na okoliščine konkretnega primera, ki je bil v reviziji potrjen. V sodbi Psp 679/2015 je bilo zavzeto stališče, da oseba zaradi neodplačne odsvojitve lastniškega deleža ni izgubila sredstev za preživljanje oz. si poslabšala materialnega položaja, ker si je izgovorila pravico dosmrtne osebne služnosti užitka. To se v obravnavanem primeru ni zgodilo, saj si tožnik ni izgovoril pravice do osebne služnosti. Ostal je brez strehe nad glavo in s prodajo prejel bagatelni znesek kupnine, s čimer ni pridobil niti sredstev za preživljanje. Sam si je poslabšal socialni položaj.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora. Že na zaslišanju je pojasnil, da živi z bratom v 1. nadstropju stanovanjske hiše in da je le zato, ker je bil brez prihodkov in ni mogel plačevati obveznosti iz naslova lastništva, svoj delež prenesel na brata. V hiši živi od rojstva, v njej ima prijavljeno stalno prebivališče, zato ne drži, da pravno formalno nima pravice bivati v njej. V izogib neupravičenih očitkov je z bratom sklenil pogodbo o ustanovitvi služnosti stanovanja, na podlagi katere je že izveden vpis v ZK. Prilaga sklep Dn 67239/2023.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitosti izpodbijane kasatorne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku 2 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Pravno irelevantno je pritožbeno sklicevanje na zadevo VIII Ips 250/2017, s katero je bila zavrnjena revizija zoper zavrnilno sodbo Psp 1/2017, saj ne gre za identično dejansko stanje. Tako kot v zadevi Psp 679/2015, v kateri je pritožbeno sodišče res zavzelo stališče, da oseba zaradi neodplačne odsvojitve lastniškega deleža ni izgubila sredstev za preživljanje oz. si poslabšala materialnega položaja, saj si je izgovorila pravico do dosmrtne osebne služnosti užitka, velja tudi za obravnavano zadevo.

6. K odgovoru na pritožbo je priložen sklep Dn 67239/2023 Okrajnega sodišča v Ljubljani (A/7), s katerim je na podlagi pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti v korist tožnika vknjižena dosmrtna služnost na stanovanju hiše C. ulica, D.

Prav slednje dejstvo pa le še dodatno potrjuje pravilnost dejanskih zaključkov v 8. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, da v okoliščinah konkretnega primera kljub temu, da je tožnik lastniški delež 1/3 hiše, v kateri še vedno živi, za 300,00 EUR prenesel na svojega brata, ni mogoče šteti, da je ustvaril položaj, da si zaradi tega ni mogel zagotoviti sredstev za preživljanje. Prvostopenjsko sodišče logično pravilno sklepa, da se njegov materialni položaj ne bi izboljšal oz. v ničemer spremenil niti v primeru, če nepremičnine sploh ne bi odslovil ali bi jo odslovil tretjemu, ko bi se mu materialni položaj dolgoročno lahko celo poslabšal najmanj za ceno mesečne najemnine stanovanja in drugih stroškov bivanja. V okoliščinah obravnavanega primera je brez vsakršne podlage toženkino zatrjevanje, da bi si z višjo kupnino zagotovil sredstva za preživljanje, saj ni z ničemer izkazano, da bi 1/3 delež nepremičnine v izredno slabem in nevzdrževanem stanju bilo sploh mogoče prodati za višjo kupnino.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zavrnilna upravna akta nista zakonita že zaradi nepravilne uporabe 28. člena ZSVarPre, drugi pogoji za vtoževano pravico do denarne socialne pomoči in kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev pa sploh niso bili ugotavljani, je v skladu z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 3 (ZDSS-1) drugostopenjsko odločbo v celoti, prvostopenjsko pa v 1. in 3. odstavku izreka utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Iz istih dejanskih in pravnih razlogov toženkina pritožba ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče jo je na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ob takšnem pritožbenem izidu je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Stroški so odmerjeni ob uporabi 165. člena zvezi s 155. členom ZPP ter Odvetniške tarife (OT) za priglašenih 375 točk po Tarifni št. 16 iz naslova nagrade za odgovor na pritožbo in 7,4 točke materialnih stroškov. Priznanih 382,5 točk x 0,60 EUR, povečanih za 22 % DDV znese 279,91 EUR, kot je izhaja iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.