Unjust enrichment claim upheld; unemployment benefit recipient must repay funds received during entitlement suspension.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Podan je dejanski stan iz 190. člena OZ. S prejetimi zneski nadomestila v času mirovanja pravice je toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča neupravičeno obogaten.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki (tožniku) plačati 1.686,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2022 dalje do plačila, v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe (I. tč. izreka) ter povrniti stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija toženec po začasni zastopnici iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Navaja, da je tožnik šele 13. 5. 2019 izdal odločbo, s katero je priznal pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost za 9 mesecev od 16. 3. 2019 do 15. 12. 2019, čeprav je bila zahteva vložena že 2. 4. 2019 in je toženec mogoče R Slovenijo res zapustil 24. 4. 2019, kar pa ni dokazano. Če drži trditev, da je toženec državo zapustil, je tožnik ob izdaji odločbe 13. 5. 2019 naredil napako, saj ni preveril, ali še živi v Sloveniji. Posledično ni zakonita niti odločba z dne 8. 10. 2019 o mirovanju pravice do nadomestila. Meni, da bi moral tožnik po uradni dolžnosti odpraviti odločbi z dne 13. 5. 2019 in 8. 10. 2019. Sicer pa toženec ni nikoli živel na A. ulici, B., niti ni dokazano, da je prejel odločbi z dne 13. 5. 2019 in 8. 10. 2019, zahtevek z dne 22. 10. 2019 ne opomina pred tožbo z dne 24. 2. 2020.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve iz 2. odst. 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je v zadevi na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo in da pri sojenju ni prišlo do zatrjevanih kršitev, iz razlogov kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

5. Začasna zastopnica, imenovana s sklepom z dne 5. 4. 2022 (list. 11-12) na podlagi 82. člena ZPP, ker toženec v R Sloveniji nima prebivališča, v tujini pa vročitev ni bila uspešno opravljena, v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar ne bi navajala že v odgovoru na tožbo ali na obravnavi pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljeno ali pravno irelevantno je pritožbeno vztrajanje začasne zastopnice, da je odločba z dne 13. 5. 2019 izdana šele po tem, ko je toženec že zapustil Republiko Slovenijo, da je tožnik naredil napako, saj bi lahko preveril, ali še živi v Sloveniji, da posledično niti odločba z dne 8. 10. 2019 ni zakonita in bi moral zaradi procesnih napak obe odpraviti. Enako velja za trditve, da toženec ni nikoli živel na naslovu A. ulica, da ni prejel odločb z dne 13. 5. 2019, z dne 8. 10. 2019 niti zahtevka z dne 22. 10. 2019 oziroma opomina z dne 24. 2. 2020.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o vtoževani verzijski terjatvi je podana v 190. členu Obligacijskega zakonika 2 (OZ) v zvezi s 140. členom Zakona o urejanju trga dela 3 (ZUTD). Po 2. alineji 1. odst. 140. člena ZUTD ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost med drugim tudi v primeru izplačila po nastanku razlogov, zaradi katerih izplačilo nadomestila po zakonu preneha ali miruje. Pravica do denarnega nadomestila pa po 6. alineji 1. odst. 64. člena ZUTD miruje, če uživalec ne prebiva v Sloveniji, razen če mednarodni akt določa drugače. Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti po 3. odst. 190. člena OZ, ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

7. Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da je bila zahteva za denarno nadomestilo za brezposelnost vložena 2. 4. 2019 (A/13). Dne 13. 5. 2019 je izdana odločba, s katero je razveljavljena začasna odločba z dne 15. 4. 2019 4 (A/1) o priznanem nadomestilu med brezposelnostjo za tri mesece ter zavarovancu priznana pravica do iste denarne dajatve za 9 mesecev v odmerjenih zneskih. Res je sicer, da ob izdaji začasne odločbe 15. 4. 2019 in končne odločbe 13. 5. 2019 ni bilo ugotavljano, ali toženec prebiva v Sloveniji oz. ima prijavljeno začasno prebivališče, vendar pa to dejstvo za pritožbeno rešitev zadeve ni odločilno.

8. Glede na podatke Upravne enote B. z dne 25. 9. 2019 ( A/10), da je imel toženec sicer enotno dovoljenje za prebivanje z veljavnostjo od 14. 5. 2019 do 14. 11. 2019, začasnega prebivališča v Sloveniji pa ni imel prijavljenega, ni mogoče uspešno trditi, da ni bilo podlage za izdajo odločbe z dne 8. 10. 2019 o mirovanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 24. 4. 2019 dalje (A/2). Cit. odločba, zahtevek za vračilo izplačanih zneskov nadomestila v vtoževani višini (A/4) in opomin pred tožbo (A/5) veljajo za vročene po objavi na oglasni deski ZRSZ in državnem portalu e-uprava (A/12) na podlagi 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku 5 (ZUP). Vročitev z nabitjem na oglasno desko se namreč izvede, ko stranka med postopkom spremeni stalno ali začasno prebivališče ali naslov, ki ga je navedla v vlogi.

9. Prvostopenjsko sodišče na podlagi dopisa C. banke z dne 13. 9. 2022 (list. 27 in prilogi C/1 ter C/2) nadalje pravilno zaključuje, da je račun, na katerega je bilo nakazano nadomestilo, finančni račun toženca. S finančno kartico izplačil (A/15) in potrdili o obremenitvi proračuna (A/14) je dokazano, da je vtoževani znesek na račun toženca nakazan za čas, ko ta po zakonu do nadomestila ni bil upravičen. Podan je dejanski stan iz 190. člena OZ. S prejetimi zneski nadomestila v času mirovanja pravice je toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča neupravičeno obogaten.

10. Ker je pravilno razsojeno, da je toženec dolžan tožniku vrniti 1.686,51 EUR neupravičeno prejetega nadomestila za brezposelnost z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2022 dalje do plačila, pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

2 Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami.

3 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.

4 Prvi odst. izreka odločbe z dne 13. 5. 2019.

5 Ur. l. RS št. 80/1999 s spremembami.