Administrative court dismisses tax debt write-off claim due to ownership of real estate assets.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis oz. delni odpis davčne obveznosti, saj razpolaga z nepremičnim premoženjem, iz vrednosti katerega se lahko davčna obveznost poplača.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) kot prvostopenjski organ zavrnila zahtevek tožnika kot davčnega zavezanca za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine od dobička iz kapitala, se mu pa za ta dolg, z datumom zapadlosti 22. 1. 2020 glavnica v višini 107,00 EUR brez zamudnih obresti in 0,99 EUR obresti po stopnji 2 % letno na podlagi 104. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odobri plačilo zneska dolga po obrokih, in sicer prvi obrok zapade 24. 2. 2020 v višini 10,80 EUR, vsak naslednji obrok naslednji mesec v istem znesku 10,80 EUR, deseti obrok zapade 23. 11. 2020 v višini 10,79 EUR, skupaj 107,99 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot davčni zavezanec dne 30. 12. 2019 poslal davčnemu organu vlogo, v kateri prosi za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine od dobička iz kapitala – dividend ali plačilo dolga v 24. mesečnih obrokih. Vloge davčnih zavezancev – fizičnih oseb se glede izpolnjevanja pogojev za odpis, delni odpis, odlog plačila ali obročno plačilo davčnega dolga obravnavajo po določilih 101. člena ZDavP-2. Podrobnejši kriteriji za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga so urejeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Iz podatkov A., d.d. izhaja, da je tožnik v obdobju zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo vloge (obdobje od junija 2019 do novembra 2019) prejel na račun nakazila od Zavoda B. pokojnino v povprečni mesečni višini 347,06 EUR. Tožnik je lastnik nepremičnine v k.o. ..., parcela 788 v kateri prebiva in se v skladu z določili tretjega odstavka 34. člena Pravilnika ne upošteva kot premoženje. Ugotovljeno je, da je tožnik tudi solastnik nepremičnega premoženja, ki se v skladu z določili drugega odstavka 34. člena Pravilnika upošteva kot premoženje, in sicer k.o. ..., parc. št. 812 in 837, ki po podatkih GURS-a njegov lastninski delež znaša 3.682,42 EUR. Davčni organ je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za odpis dolga na podlagi določil drugega odstavka 38. člena Pravilnika, saj je davčni dolg tožniku zapadel v plačilo 22. 1. 2020, kar pomeni, da obveznost ni zapadla največ tri mesece pred nastankom zdravstvenih okoliščin tožnika, na katere se sklicuje. Ker povprečni mesečni dohodek tožnika ne presega zneska kriterija, ki je določen kot pogoj za plačilo dolga v več obrokih, se njegovi vlogi ugodi na način, kot izhaja iz izreka odločbe v skladu z drugim odstavkom 36. člena Pravilnika.

3. Tožnik je vložil pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ, ki je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je odločitev glede zavrnitve vloge za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga pravilna, saj tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa Pravilnik.

4. Tožnik je vložil laično tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je davčni organ odobril plačilo 10 obrokov, ki pa jih še vedno ne zmore plačati, ima visoke stroške (se ogreva na elektriko) in prosi, da se mu dolg odpiše. Ima tudi nizko pokojnino v višini 360,00 EUR.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe ter naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

6. V predmetni zadevi je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi sprejete odločitve Upravnega sodišča RS s sklepom, opr. št. II U 168/2020 z dne 18. 1. 2023. Senat je presodil, da so izpolnjeni pogoji po prvi alineji in tretji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za odločanje po sodnici posameznici, saj gre za enostavno dejansko in pravno stanje ter vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je bila tožniku zahteva za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine iz kapitala zavrnjena, se mu je pa za ta dolg v višini 107,00 EUR na podlagi 104. člena ZDavP-2 odobrilo odplačilo v 10. obrokih.

9. Kot izhaja iz podatkov spisa je nesporno, da tožnik prejema pokojnino po očetu iz Republike Hrvaške v višini mesečno 348,52 EUR (po podatkih z dne 12. 12. 2019) in da je solastnik nepremičnega premoženja, in sicer parc. št. 812 in 837 k.o. ... v višini 3.682,42 EUR.

10. Davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek 101. člena ZDavP-2).

11. Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (drugi odstavek 37. člena Pravilnika). Tožnik izpolnjuje dohodkovni kriterij v skladu z 37. členom Pravilnika, po katerem bi bil možen celotni ali delni odpis zapadle davčne obveznosti. Dohodek tožnika namreč ne presega osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varnost (402,18 EUR) in tudi ne 1,5 kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (603, 27 EUR). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis oz. delni odpis davčne obveznosti, saj razpolaga z nepremičnim premoženjem, iz vrednosti katerega se lahko davčna obveznost poplača. Za odpis davčnega dolga morata biti izpolnjena oba kriterija, tako dohodkovni kot premoženjski (30. in 34. člen Pravilnika).

12. Pravilnik v 38. členu določa, da v primerih naravnih in drugih nesreč, smrti davčnega zavezanca ali drugih družinskih članov, daljše bolezni oziroma poškodbe davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov in invalidnosti lahko davčni organ ne glede na merila, določena v 36. in 37. členu tega pravilnika, odpiše ali delno odpiše davčno obveznost oziroma dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje davčne obveznosti, če bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka je dovoljen v primerih, ko je davek zapadel v plačilo največ tri mesece pred nastankom okoliščin iz prejšnjega odstavka tega člena. Okoliščine iz prvega odstavka tega člena davčni zavezanec dokazuje z odločbo ali potrdilom državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti, ki potrjuje obstoj okoliščin (drugi in tretji odstavek 38. člena Pravilnika).

13. Davčni organ je pravilno ugotovil, da je uporaba tega instituta možna le izjemoma, ko je podana vzročna zveza med izjemnim primerom iz prvega odstavka 38. člena Pravilnika in finančno stisko, ki ogroža preživljanje tožnika. Dolg tožnika je zapadel v plačilo 22. 1. 2020, medtem ko zdravstvene težave tožnika na katere se sklicuje izhajajo iz preteklih let, kar pomeni, da obveznost ni zapadla največ tri mesece pred nastankom zdravstvenih težav. Prav tako tožnik ne zatrjuje, da mu je bila izdana odločbe iz tretjega odstavka 38. člena Pravilnika.

14. Sodišče razume življenjsko stisko tožnika, v kateri se nahaja, vendar tožnik poseduje nepremično premoženje iz katerega vrednosti lahko izplača davčni dolg v višini 107, 00 EUR v 10 obrokih, ki izhaja iz dobička iz kapitala.

15. Upoštevaje vse navedeno je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, s katerimi sodišče soglaša in se nanje izrecno sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16. Sodišče je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava, o čemer je odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je zato sodišče odločilo izven naroka.