Court dismisses traffic violation appeal due to absolute statute of limitations expiration, ruling temporary COVID-19 measures do not apply.

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilko – pravno osebo G., d.o.o., s sedežem ..., zaradi akcesorne odgovornosti za prekršek po devetem odstavku 74. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ker je njen voznik A. A., ki je dne 22. 1. 2019 ob 8.40 uri opravljal delo v imenu pravne osebe, za njen račun in z njenimi sredstvi, vozil tovorno vozilo reg. št. CE ..., na katerem je bila naložena kovinska ograja oziroma deli te ograje, ki jih je prevažal na kovinskem stojalu, ki niso bili pritrjeni v skladu s Pravilnikom o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu in v skladu z Navodili za varno nalaganje in pritrjevanje tovora v cestnem prometu, saj tovor ni bil pritrjen z nobenim od predpisanih načinov pritrjevanja tovora, da bi se ustrezno preprečilo njegovo vzdolžno in prečno premikanje ter padec z vozila, kar pomeni, da je bil tovor prosto naložen, s čimer je bilo kršeno določilo šestega odstavka 74. člena ZPrCP in storjen prekršek po devetem odstavku 74. člena ZPrCP,

ustavi

na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče poudarja, da se pri presoji vprašanja absolutnega zastaranja pregona za prekršek določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) – ZZUSUDJZ ne upoštevajo, saj potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Postaje prometne policije Celje z dne 2. 9. 2019 kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 100,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo je storilka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1., 2. in 3. točki 154. člena ZP-1 in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno spremembo izpodbijane sodbe. spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevi za sodno varstvo ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe v skladu s 159. členom ZP-1, ki določa, da mora pritožbeno sodišče preizkusiti sodbo o prekršku v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, vselej pa mora po uradni dolžnosti preizkusiti ali je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ter ali so bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek (156. člen tega zakona), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v obravnavani zadevi še pred predložitvijo predmetne zadeve v reševanje pritožbenemu sodišču (26. 1. 2023) nastopilo absolutno zastaranje pregona o prekršku z dnem 22. 1. 2023. Postopek o prekršku zato ni več dopusten in je potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Prvi odstavek 42. člena ZP-1 namreč določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti o dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Po šestem odstavku 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, vključno z dejanjem, opravljenim za potrebe vročitve obdolžilnega predloga. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje).

5. Ker za obravnavani prekršek velja splošni dvoletni relativni zastaralni rok, od storitve prekrška pa so še pred predložitvijo zadeve v reševanje pritožbenemu sodišču potekla že 4 leta, je pregon v obravnavani zadevi bil absolutno zastaran z dnem 22. 1. 2023.

Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da se pri presoji vprašanja absolutnega zastaranja pregona za prekršek določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) – ZZUSUDJZ ne upoštevajo, saj potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1 1 .

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko ustavilo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ne da bi se pri tem spuščalo v presojo pritožbenih navedb, saj ne glede na njihovo utemeljenost ni mogoče sprejeti drugačne odločitve.

Posledično je odločilo tudi, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun, kot to določa četrti odstavek 144. člena ZP-1.

1 Tako: VSRS Sodba IV Ips 21/2021, VSRS Sodba IV Ips 11/2022.