Appeal against detention order dismissed; sufficient grounds for detention remain based on prior indictment and risk of flight.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Obtožencu očitanega dejanja res ni mogoče šteti kot dokazanega, kot izpostavlja pritožba, kar pa ne izhaja niti iz prvostopenjskega sklepa, v katerem je ugotovljeno zgolj, da je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kot da ga ni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega še vedno podani.

2. Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik, ki načeloma sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki je bil pravnomočno ugotovljen s pravnomočnostjo obtožnice, njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v 3. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa nanizalo in obrazložilo prepričljive in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljive razloge za zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Utemeljen sum je naslonilo na pravnomočno obtožnico in na vse dokaze, na katerih ta temelji, nadalje pa je povzelo postopek, izveden od zadnjega odločanja o priporu in ocenilo, da v predmetni zadevi ni novih okoliščin, ki bi utemeljen sum omajale. Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje mora sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi oziroma takrat kadar utemeljen sum ni utemeljen s pravnomočno obtožnico. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum ponovno presoja le, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so za obstoj utemeljenega suma pomembne, izven tega pa sodišče utemeljen sum le preizkuša. Pritožnik ne nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da takšna nova dejstva in okoliščine, ki bi utemeljen sum omajale, ne obstojijo, pritožbeno pa ne more uspeti zgolj z na načelni ravni izraženim nasprotovanjem prvostopenjskemu zaključku o obstoju utemeljenega suma. Obtožencu očitanega dejanja res ni mogoče šteti kot dokazanega, kot izpostavlja pritožba, kar pa ne izhaja niti iz prvostopenjskega sklepa, v katerem je ugotovljeno zgolj, da je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kot da ga ni. Ponovljeno pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo kot dokaze v celoti izločiti vse izjave prič, ki so bile zaslišane brez prisotnosti obtoženčevega zagovornika, je bila že večkrat pritožbeno preizkušena, nazadnje v sklepu z dne 8. 11. 2022 (točka 5 obrazložitve), sodišče pa se v izogib ponavljanju na tam obrazloženo sklicuje.

6. Niti najmanj ni dvomljiva pravilnost prvostopenjske ugotovitve o obstoju pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, zato se kot neutemeljeno izkaže pritožbeno prepričevanje, da ta priporna razloga pri obtožencu nista podana. V 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovljene in obrazložene okoliščine razumno utemeljujejo sklep o obstoju resne in konkretne nevarnosti, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil iz države z namenom izogniti se predmetnemu kazenskemu postopku. Ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče navedlo številne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju begosumnosti, ki jih pritožba ne problematizira, je zato odveč tudi pritožbena razprava o vplivu državljanstva na podanost tega pripornega razloga, saj s stališčem, da državljanstvo ni razlog, ki bi nakazoval na to, da bo obtoženec pobegnil, pritožnik podaja le svoje naziranje, ki pa ne more voditi v drugačno drugostopenjsko odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je ob izpostavljenih objektivnih okoliščinah, nanizalo tudi številne okoliščine, ki so na strani obtoženca in so relevantne za presojo njegove ponovitvene nevarnosti. Razloge za sprejem takšne odločitve je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v nasprotju s pritožbeno zatrjevanim, sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Ob okoliščinah, ki brez dvoma kažejo, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost izrazita, pa pritožba z zgolj nekonkretiziranim zanikanjem obstoja takšnih okoliščin ne more rezultirati v drugačnem drugostopenjskem zaključku. .Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi razloge, ki jih pritožnik v izpodbijanem sklepu pogreša, to je zakaj in proti komu naj bi obstajala ponovitvena nevarnost. Pojasnjeno je namreč, da je v trenutni situaciji, ko je ilegalnih prebežnikov, katerih težke življenjske in socialne razmere tihotapci izkoriščajo za pridobivanje lastnega zaslužka, veliko. Zagovornik s tem meri na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj izpodbijan sklep vsebuje vse razloge, ki jih pritožnik pogreša.

8. Sodišče prve stopnje je po presoji drugostopenjskega sodišča pravilno zaključilo tudi, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi ter nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka. Glede na ugotovljene okoliščine prevoza ilegalnih migrantov, zaradi katerih bi bilo lahko ogroženo njihovo zdravje ali celo življenje, težo očitanega kaznivega dejanja in cilj dokončanja kazenskega postopka, pa ni pomislekov niti v sorazmernost odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa, česar ne spremeni na načelni ravni pritožbeno izraženo nestrinjanje s takšnimi zaključki sodišča. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in da tudi ni zagrešilo pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev. Ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.