Appeal court voids first instance decision for ignoring Constitutional Court ruling on substitute sentence timing.

Pritožbama okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Ker mora sodišče poleg zakonskih določb (ZKP) upoštevati med drugim tudi vso aktualno ustavnopravno prakso, torej tudi aktualne odločbe Ustavnega sodišča RS, imata obe pritožbi prav, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravočasnosti predloga obsojenčevega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki je bil vložen dne 20. 2. 2023, prezrlo odločitev Ustavnega sodišča v prej citirani odločbi z dne 23. 6. 2022, po kateri lahko obsojenec takšen predlog poda tudi v času prestajanja kazni zapora oziroma celo do konca prestajanja le-te, ne pa le v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve, kot trenutno izhaja iz določbe drugega odstavka člena 129.a ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je vložil po svojem zagovorniku dne 20. 2. 2023 zavrglo kot prepoznega.

2. Taki odločitvi nasprotujeta okrožna državna tožilka A. A. z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi z drugim odstavkom člena 371 ZKP, prav tako obsojenčev zagovornik izpodbijani sklep napada z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka (drugi odstavek člena 371 ZKP v povezavi z določbo drugega odstavka člena 129.a ZKP), oba pa predlagata, da se njunima pritožbama ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

3. Obe pritožbi sta utemeljeni.

4. Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb in uradnega preizkusa napadenega sklepa pokaže, da je v obravnavani zadevi bil B. B. (obsojenec) s sodbo opr. št. I K 16448/2020 z dne 15. 2. 2022, ki je postala pravnomočna 30. 9. 2022 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča – Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 16448/2020 z dne 27. 9. 2022 spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, zaradi katerega mu je bila izrečena zaporna kazen v trajanju pet mesecev, sodbo pritožbenega sodišča pa je obsojenec prejel 10. 10. 2020. Spisovno gradivo v nadaljevanju izkazuje, da pa je obsojenec po svojem zagovorniku 20. 2. 2023 podal predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, v katerem kot ključno izpostavlja, da je s tožilstvom že 16. 2. 2022 podpisal sporazum o priznanju krivde v drugi kazenski zadevi in sicer opr. št. I K 51278/2022 in se tam dogovoril za izrek enotne zaporne kazni, ki naj bi se izvršila z delom v splošno korist, istočasno pa je zatrjeval, da je sedaj zaposlen, da je primeren za opravljanje svojega poklica, zato je na mestu ugoditev njegovemu predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

5. Prvostopno sodišče pa je, izhajajoč izključno iz določbe drugega odstavka člena 129.a ZKP odločilo, da je glede na pravnomočnost citirane sodbe opr. št. I K 16448/2020 z dne 15. 2. 2022, ki jo je prejel 10. 10. 2022 obsojenec lahko vložil predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist v 15-dnevnem roku iz člena 129.a ZKP, kar je zakonski rok, ker pa je to storil šele 20. 2. 2023, pa je zakonsko določen rok zamudil, zaradi česar je sodišče prve stopnje takšen predlog njegovega zagovornika zavrglo kot prepoznega.

6. Obe pritožbi pa prvemu sodišču, ki je izhajalo izključno iz zakonske določbe drugega odstavka člena 129.a ZKP utemeljeno očitata, da je prezrlo odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-290/17, U-I-51/17 z dne 23. 6. 2022, v kateri je Ustavno sodišče izrecno v točki 1.) izreka zapisalo, da je drugi odstavek člena 129.a ZKP, kolikor določa 15-dnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z Ustavo RS, kar pa mora Državni zbor odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, v točki 3.) iste odločbe pa še, da do odprave ugotovljene protiustavnosti, se nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko predlaga tudi, ko obsojenec že prestaja kazen zapora oziroma, do konca prestajanja zaporne kazni. S takimi pritožbenimi navedbami obe pritožbi utemeljeno grajata napačne zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o tem, da je predlog obsojenčevega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist prepozen. Ker mora sodišče poleg zakonskih določb (ZKP) upoštevati med drugim tudi vso aktualno ustavnopravno prakso, torej tudi aktualne odločbe Ustavnega sodišča RS, imata obe pritožbi prav, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravočasnosti predloga obsojenčevega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki je bil vložen dne 20. 2. 2023, prezrlo odločitev Ustavnega sodišča v prej citirani odločbi z dne 23. 6. 2022, po kateri lahko obsojenec takšen predlog poda tudi v času prestajanja kazni zapora oziroma celo do konca prestajanja le-te, ne pa le v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve, kot trenutno izhaja iz določbe drugega odstavka člena 129.a ZKP.

7. Ker se je torej sodišču prve stopnje tako, kot utemeljeno navajata obe pritožbi, pripetila bistvena kršitev določbe člena 129.a ZKP, ker torej sodišče prve stopnje ni upoštevalo prej citirane odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 23. 6. 2022, je bilo potrebno na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe tretjega odstavka člena 402 ZKP obema pritožbama ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo temu sodišču v novo odločanje.

8. Sodišče prve stopnje bo moralo glede na tako odločitev pritožbenega sodišča predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je vložil obsojenčev zagovornik 20. 2. 2023 obravnavati vsebinsko in sprejeti odločitev o tem, ali je takšen predlog utemeljen ali ne.