Appeal dismissed as inadmissible under ZP-1 s. 66(2) for challenging unreviewable administrative costs decisions.

I. Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

II. Storilko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka – sodne takse.

[JEDRO]

Storilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da pešcu ni dala prednosti. Ker s tem dejansko izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja glede na zgoraj povzet drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo (ZSV) in potrdilo plačilni nalog Policijske postaje Šentjur, št. ... z dne 20. 5. 2021 zaradi prekrška po sedmem odstavku 58. člena ZPrCP ter na podlagi petega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) storilko oprostilo plačila stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1 (sodne takse).

2. Zoper tako odločitev se pritožuje storilka ter izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obstojem prekrška odvzema prednosti pešcu na križišču.

3. V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Drugi odstavek 66. člena ZP-1, ki ureja pravico osebe, ki ji je bila izrečena sankcija, do pritožbe zoper odločitve sodišča v zvezi z zahtevami za sodno varstvo, ki niso bile zavržene, določa, da lahko te osebe vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.

6. Po določbi petega odstavka 58. člena ZPrCP mora voznik, ki na križišču zavija, dati prednost pešcem, ki prečkajo vozišče, na katero namerava zaviti. V kolikor ravna v nasprotju z navedeno določbo, se skladno s sedmim odstavkom 58. člena ZPrCP voznik motornega vozila za prekršek kaznuje z globo 250 EUR, prav tako pa se mu izrečejo tudi 3 kazenske točke.

7. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve ugotovilo, da je storilka priznala, da je v opisanih krajevnih in časovnih okoliščinah že zavijala s svojim vozilom na prehod za pešce v trenutku, ko je le-tega že prečkal pešec in je na prehodu naredil že 3-4 korake, zato v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja ni imelo razloga dvomiti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je glede na zgoraj povzeto določbo 58. člena ZPrCP pravilno zaključilo, da je storilka odgovorna za očitani ji prekršek, saj ob zavijanju v križišču ni dala prednosti pešcu, ki je prečkal vozišče, na katero je zavijala.

8. Storilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotnost zaključka, da pešcu ni dala prednosti. Ker s tem dejansko izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja glede na zgoraj povzet drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.

Zgolj v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da glede na zakonsko dikcijo storilki očitanega prekrška (peti odstavek 58. člena v zvezi s sedmim odstavkom 58. člena ZPrCP) ni potrebno, da storilka pešca ogroža oziroma izsiljuje, prekršek je storjen že zgolj s tem, da pešcu pri prečkanju prehoda voznik osebnega vozila ne da prednosti.

9. Glede na navedeno, ko storilka v pritožbi uveljavlja le pritožbene razloge, ki jih glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni dopustno uveljavljati, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1).

10. Na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 je sodišče storilko oprostilo plačila stroškov postopka – sodne takse, saj bi bilo s plačilom le te lahko ogroženo njeno preživljanje.