Appeal against extension of detention order dismissed due to lack of procedural violations and sufficient evidence of danger.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zagovornik z lastno dokazno oceno izpovedb prič in podatkov na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjske ugotovitve le-tega ne more omajati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obdolžencu podaljšal pripor za en mesec, to je do vključno 7. 5. 2023 do 05.35 ure.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Zagovornik ni obrazložil katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana, z navajanjem, da izpodbijan sklep ne vsebuje razlogov zakaj in proti komu naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, oziroma da naj bi bili ti razlogi pomanjkljivi, nasprotovali pa naj bi tudi ugotovljenim dejstvom, pa meri na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj razlogi, ki jih zagovornik pogreša izhajajo iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in razumljivo obrazložilo, da je zaradi ugotovljene obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena oškodovanka, torej njegova partnerka A. A. Ta zaključek temelji na ugotovljenih okoliščinah obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in ne gre za zaključke, ki bi bili v nasprotju s samimi dejstvi izhajajočimi iz listin in drugih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ustrezno navedlo, na podlagi katerih dokazov in podatkov, ki jih je v strnjeni vsebini povzelo v razloge sklepa, je ugotovilo in zaključilo, da je podana obdolženčeva ponovitvena nevarnosti kot tudi vsi preostali pogoji za podaljšanje osebnega omejevalnega ukrepa.

6. Utemeljen sum je sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa naslonilo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in na vse dokaze, na katerih slednji temelji, v nadaljevanju pa pravilno ocenilo, da so tekom preiskave priskrblejni dokazi utemeljen sum le še potrdili. Ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se sodišče druge stopnje pridružuje presoji, da zbrani dokazi dajejo podlago za sklep o večji verjetnosti, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kot da tega ni storil.

7. Obdolžencu se v postopku ne očita, da bi oškodovanko lažje telesno poškodoval, ji povzročil praske po rokah ali poškodbe gležnja, zato je v luči utemeljenega suma brezpredmetna pritožbena razprava o (ne)obstoju takšnih poškodb in odgovornosti zanje. Ob pravnomočnosti izrečene prepovedi približevanja pa je neproduktivno tudi pritožbeno problematiziranje utemeljenosti izreka ter načina kršitev le-teh.

8. Zagovornik z lastno dokazno oceno izpovedb prič in podatkov na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjske ugotovitve le-tega ne more omajati. Teza zagovornika, da zaslišanja prič B. B. in C. C. ne moreta biti dokazna podlaga, na kateri sodišče ugotavlja utemeljen sum, saj naj bi šlo zgolj za posredne dokaze, je pravno zmotno. Četudi priči res o zadnjem nasilnem dogodku nista vedeli kaj izpovedati, ZKP v prvem odstavku 234. člena kot priče določa, tudi osebe, ki vedo kaj povedati o storilcu in drugih pomembnih okoliščinah, kar vse izhaja iz izpovedi navedenih navedenih prič.

9. Pritožnikova dokazna ocena izpovedb prič, ko pritožnik izpostavlja razhajanje med datumom, ki naj bi ga oškodovanka navedla pred izvedenko in ob zaslišanju, problematizira njeno uživanje alkohola ter ponuja lastne zaključke o obrambi obdolženca, češ da naj bi obdolženca napadla oškodovanka in o razlogih zaradi katerih naj bi oškodovanka po konfliktu zapustila stanovanje, je preuranjena. V tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno. Za fazo podaljšanja pripora in pritožbe zoper ta sklep pa morajo biti navedeni in obrazloženi razlogi, ki omogočajo zaključek o utemeljenosti suma. Iz izpovedb vseh prič, izvedenskega mnenja in poročila toksikološke preiskave izhajajo utemeljene okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri argumentiranju utemeljenega suma, vendar pa teh dokazov ni ocenjevalo z vidika zanesljivosti in verodostojnosti. Pritožbene navedbe tako pravilnih razlogov in zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo spodnesti.

10. Iz izpodbijane odločbe brez dvoma pravilno izhaja tudi, da je obdolženec ponovitveno nevaren. Ugotovljene objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obdolžencu očitano kaznivo dejanje (teža kaznivega dejanja, način in okoliščine izvršitve očitanega kaznivega dejanja) in subjektivne okoliščine (razmere v katerih obdolženec živi, ko je brez zaposlitve, brez lastnih sredstev za preživljanje, brez nepremičnega premoženja, obdolženčeva odvisnost od alkohola in zlasti še specialno povratništvo) tudi po sodbi pritožbenega sodišča v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost izrazita. Razlogi, ki jih v zvezi z obstojem le-te zagovornik pogreša, v zadostni meri izhajajo iz izpodbijanega sklepa in utemeljujejo prvostopne zaključke. Zlasti obdolženčevo preteklo življenje, zaznamovano z nasiljem tudi do konkretne oškodovanke in preostale ugotovljene in neizpodbijane okoliščine obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, ki izhajajo iz 8. točke izpodbijane odločbe, negirajo pritožbeno trditev, da teža očitanega kaznivega dejanja in način storitve, naj ne bi utemeljevale podlage za ugotovitev ponovitvene nevarnosti. Zaključkov o pripornem razlogu ne omaje niti pritožbeno zagotovilo, da je obdolženčeva zveza z oškodovanko razpadla, pritožbene navedbe pa se tako tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene.

11. Sodišče druge stopnje tudi nima dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti obdolženčeve partnerke, ki je zaradi ravnanj, kakršna se očitajo obdolžencu, ogrožena do te mere, da se pripor izkaže tudi kot sorazmeren ukrep. Ob predhodno večkrat izrečenih milejših omejevalnih ukrepih, ki jih je obdolženec kršil, pa je utemeljeno tudi sklepanje, da milejši osebni omejevalni ukrep ne pride v poštev, saj slednje terja voljo in željo obdolženca, da z nasiljem ne nadaljuje, česar pa glede na vse ugotovljeno, do sedaj obdolženi ni izkazal.

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.