Appeal dismissed; detention start date tied to arrest under ZKP Art. 307(2) as future fixed term.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V okviru omejitev, ki jih sodišču določa že citirani drugi odstavek 307. člena ZKP, je začetek izvrševanja pripora vezan na določljiv, bodoči rok - prijetje obdolženca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da obdolžencu odredi pripor po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za zagotovitev navzočnosti na glavni obravnavi. Pripor po tem sklepu lahko traja od dneva in ure prijetja obdolženca pa do objave sodbe, če ni prej odpravljen, vendar najdlje mesec dni.

2. Zoper sklep o odreditvi pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki pritožbenega razloga ne navaja, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi drugega odstavka 307. člena sme sodišče v primeru, ko je očitno izkazano obdolženčevo izmikanje glavni obravnavi, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da zagotovi obdolženčevo navzočnost na glavni obravnavi oziroma predobravnavnem naroku. V tem primeru sme pripor trajati do objave sodbe oziroma najdalj mesec dni. Sodišče druge stopnje je v pritožbeno izpodbijani odločitvi ugotovilo obstoj utemeljenega suma, okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo izmikanje prihodu na narok za glavno obravnavo, neogibnost in sorazmernost pripora, kar vse pritožbeno ni problematizirano.

5. Na podlagi v naprej razpisanega naroka za glavno obravnavo (za dan 31. 3. 2023) pa pritožbeno sodišče ne more slediti stališču pritožnika, da se bo pripor iztekel pred začetkom glavne obravnave. Sodišče namreč zaradi razpisa tega naroka ni kakorkoli omejeno ali vezano, da naroka za glavno obravnavo ne bi moglo razpisati in izvesti že prej, po prijetju obdolženega (torej v času trajanja pripora). Pritožbene navedbe, ki problematizirajo datum razpisanega naroka se tako ne izkažejo le kot neutemeljene temveč tudi kot nerelevantne za presojo konkretnih okoliščin odreditve pripora, zato ne morejo voditi v drugačno drugostopenjsko odločitev.

6. V uspešnost pritožbe pa ne vodi niti po zagovorniku ponujeno lastno pravno naziranje o nespecificiranosti prvega dne izvrševanja pripora in očitek o prepuščeni diskrecijski pravici policije glede datuma izvršitve pripora. V okviru omejitev, ki jih sodišču določa že citirani drugi odstavek 307. člena ZKP, je začetek izvrševanja pripora vezan na določljiv, bodoči rok - prijetje obdolženca. Ob ustrezni konkretizaciji roka, tako ni mogoče govoriti o podelitvi diskrecijske pravice policiji glede začetka izvrševanja pripora ter s tem povezane pritožbeno očitane kršitve obdolženčeve ustavne pravice do osebne svobode.

7. Upoštevaje vse navedeno, se pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora po Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.