Administrative court allows partial rejection of sports funding application due to unclear tender conditions interpreted in favor of applicant.

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Mestne občine Maribor, Mestne uprave, Urada za šport, št. 4102-110/2020-6 z dne 8. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

[JEDRO]

Določba v javnem razpisu izrecno ne določa, da bo vloga prijavitelja v primeru navajanja neresničnih dejstev zavrnjena v celoti, zaradi česar je po prepričanju sodišča navedeno določbo treba tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožeča stranka, in sicer da je mogoča tudi zgolj delna zavrnitev vloge. Nejasne pogoje, ki jih v javnem razpisu postavi tožena stranka, je namreč treba razlagati v korist prijavitelja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Mestna občina Maribor (v nadaljevanju tudi: MOM), Mestna uprava, Urad za šport, je z odločbo št. 4102-110/2020-6 z dne 8. 7. 2020 zavrnila vlogo tožeče stranke za vse prijavljene programe športa po 35 različnih obrazcih, podrobno navedenih v I. točki izreka odločbe. Odločila je tudi, da morebitni ugovor zoper to odločbo v zadevi Javnega razpisa za sofinanciranje programov in dodelitev oziroma sofinanciranje uporabe prostora programom letnega programa športa v MOM za leto 2020 (Uradni list RS, št. 76/2019, 80/2019, 3/2020) ne zadrži podpisa pogodb z izbranimi vlagatelji (II. točka izreka) in da v tem postopku niso nastali posebni stroški (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je Komisija za izbor izvajalcev letnega programa športa za leto 2020 (v nadaljevanju: Komisija) tožeči stranki zaradi neskladij pri preverjanju pravilnega navajanja rubrike “Cena športne dejavnosti za udeleženca na mesec (vadnina, prispevek)“ dne 18. 5. 2020 posredovala poziv za izjasnitev (dokument št. 4102-110/2020-4), ki se je nanašal na 20 različnih obrazcev. Tožeča stranka je dne 25. 5. 2020 vložila odgovor na poziv, ki je vseboval dve prilogi, in sicer odgovor, ki je podpisan s strani predsednika strokovnega odbora g. A. A., in cenik vadnine.

3. Po pregledu dokumentacije je Komisija ugotovila, da se cene športne dejavnosti za udeleženca na mesec (vadnina, prispevek) v aplikaciji ne skladajo z dejanskim stanjem in odgovorom strokovnega odbora ter uradnim cenikom vadb, saj navedenih cen bodisi ni na ceniku tožeče stranke (obrazci XQ1SSY15, XFME9GTQ, UMGELSEG, 2GMHO13J in 96NZZHI2) bodisi se cene na uradnem ceniku vadb tožeče stranke ne ujemajo s podatki v aplikaciji in odgovorom strokovnega odbora. Tako je na primer za obrazec FXDYA4XN, ki se nanaša na program Športne dejavnosti za predšolske otroke, Komisija ugotovila, da se cena športne dejavnosti za udeleženca na mesec (vadnina, prispevek) v aplikaciji v višini 20,00 EUR ne sklada z dejanskim stanjem in odgovorom strokovnega odbora v višini 33,75 EUR ter uradnim cenikom vadb, kjer je navedena cena za štiri vadbene tedne (1 mesec) v višini 35,00 EUR na mesec oziroma za dvanajst vadbenih tednov (3 mesece) v višini 75,00 EUR, kar znaša 25,00 EUR na mesec.

4. Skladno z ugotovitvijo Komisije, da je tožeča stranka v primeru 20 obrazcev za različne športne programe navajala neresnične podatke, je tožena stranka zavrnila vlogo tudi za preostalih 15 obrazcev v skladu s sedmim odstavkom 2. točke in 3. alinejo petega odstavka poglavja 14 javnega razpisa, iz razloga, ker je tožeča stranka v vlogi navajala neresnične podatke.

5. Zoper odločitev prvostopenjskega organa je tožeča stranka vložila ugovor, ki ga je župan Mestne občine Maribor z odločbo št. 4102-855/2020-3 z dne 4. 9. 2020 zavrnil (1. točka izreka) in ugotovil, da pri izdaji te odločbe niso nastali posebni stroški postopka (2. točka izreka).

6. Pritožbeni organ je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navedel, da tožeča stranka v svoji izjasnitvi z dne 25. 5. 2020 ni prepričljivo obrazložila nasprotujočih dejstev iz prijave, temveč jih je potrdila. V svojem ugovoru je sicer navedla, da se podatki, objavljeni na spletnih straneh društva, razhajajo od izračunov v vlogi na javni razpis zaradi uporabe drugačne metodologije izračunavanja v danem trenutku, za kar pa ni navedla nobenega dokaza niti obrazložitve. V ugovoru na izpodbijano odločbo je tudi navedla, da bi morda lahko šlo za napako pri izpolnjevanju vloge v aplikaciji, vendar tega ni konkretizirala, zato pritožbeni organ te navedbe ni mogel preizkusiti. Dodal je še, da določbi javnega razpisa, na kateri je organ prve stopnje oprl svojo odločitev o zavrnitvi vloge, zahtevata zavrnitev celotne vloge, ne samo posamičnih programov, za katere bi bilo ugotovljeno navajanje neresničnih podatkov.

7. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da jo je odločitev upravnega organa nadvse presenetila, saj je praktično identično vlogo za prijavo na smiselno enakem javnem razpisu oddala tudi za leto 2019, ko ji je bilo v večjem delu vloge ugodeno, posledično pa ji je bilo dodeljenih cca. 31.000,00 EUR sredstev. Zaradi pretirano strogih določil javnega razpisa, zlasti določbe sedmega in osmega odstavka točke 2. (predmet razpisa), je upravni organ v posledici nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja sankcioniral tožečo stranko ne samo glede dodelitve sredstev javnega razpisa za leto 2020, temveč ji je onemogočil tudi prijavo na smiselno enak razpis za leto 2021.

8. Tožeča stranka pojasnjuje, da je ob podaji vloge za vsak prijavljen program posebej navedla takšno ceno, kot jo v letu 2020 dejansko vadečim zaračunava. Ob tem je tekom postopka pojasnila, da v določenih primerih prihaja do razlikovanja cen glede na javno objavljene in dejansko zaračunane, odvisno od tega, kolikokrat tedensko posamezni vadeči izvaja dejavnost, oziroma od tega, ali pri njej vadi več oseb, zlasti otrok, iz istega gospodinjstva (v takšnem primeru ima drugi otrok nižjo ceno, tretji še nižjo itd.) ter od drugih podobnih dejavnikov. Glede na dejansko stanje, kot se pri njej v letu 2020 dejansko izvaja, tako zatrjuje, da ni navajala nobenih neresničnih podatkov. Ker gre pri zavrnitvi celotne vloge za skrajno sankcijo, pa bi moral upravni organ toliko bolj obrazložiti, zakaj ni posegel po blažji sankciji (npr. delna zavrnitev vloge) oziroma zakaj ni vlagatelja pozval k dopolnitvi vloge ali posredovanju dodatnih pojasnil. K temu še dodaja, da prihaja pri posameznem programu do razlikovanja kvečjemu za 5,00 - 10,00 EUR, kar tudi ne bi privedlo do drugačne višine financiranja.

9. Tožeča stranka primeroma izpostavlja obrazec XQ1SSY15 (strokovno vodena vadba za starejše od 65 let), kjer prihaja do razlikovanja med zneskom 8,00 EUR (kot je vnesla v aplikacijo) in 11,66 EUR (kot izhaja iz odgovora strokovnega odbora). Pojasnjuje, da dejansko cena za ta program, ki se zaračunava vadečim, znaša 8,00 EUR, kot je pravilno vnesla v obrazec ob prijavi na javni razpis.

10. Tožeča stranka nadalje navaja, da prihaja do minimalnega razlikovanja med cenami izključno zato, ker sta upravni organ in tožeča stranka ubrala različno metodologijo vnašanja podatkov v obrazec, ki ga je pripravila tožena stranka in ki ne omogoča upoštevanja določenih posebnosti (npr. opravičilo plačila vadnine v celoti; dodelitev znižanja vadnine za drugega in nadaljnje otroke; možnost znižanja vadnine zaradi manjšega števila obiskov od priporočenih). Sama je ob izpolnjevanju obrazcev vse te posebnosti upoštevala in podatke na tak način vnesla v vlogo, tožena stranka pa očitno teh posebnosti ni upoštevala, zaradi česar prihaja do razlikovanja.

11. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da odločanje o vlogi tožeče stranke za sofinanciranje iz javnih sredstev po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1 ne predstavlja upravne zadeve v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom.

15. Po ustaljeni sodni praksi 2 je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju javnih sredstev, zato se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev je glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Uspeh prijaviteljev na javnem razpisu pa mora biti odvisen zgolj od izpolnjevanja vnaprej natančno določenih objektivnih kriterijev in meril javnega razpisa, ki morajo imeti podlago v veljavnih predpisih. 3

16. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, zavzetem v sodbah X Ips 357/2015 z dne 5. 4. 2017 in X Ips 358/2017 z dne 5. 4. 2017, so javni razpisi oziroma pozivi namenjeni obveščanju in ne določanju splošnih in abstraktnih pravnih norm, kar pomeni, da v javnem razpisu oziroma pozivu navedenih postopkovnih pravil, ki nimajo podlage v predpisu, ni mogoče upoštevati in na njihovi podlagi sprejeti odločitev. To izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih samoupravnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.

17. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev o zavrnitvi vloge tožeče stranke oprla na določilo javnega razpisa v sedmem odstavku 2. točke in 3. alineji petega odstavka poglavja 14 javnega razpisa, ki določa, da bo v primeru, da se v vlogi na javni razpis ugotovi navajanje neresničnih podatkov, vloga zavrnjena.

18. Kot je razvidno iz uvoda Javnega razpisa za sofinanciranje programov in dodelitev oziroma sofinanciranje uporabe prostora programom Letnega programa športa v MOM za leto 2020, predstavljajo pravno podlago za predmetni razpis 219. člen Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, 17. člen Zakona o športu (v nadaljevanju: ZŠpo-1), 26. člen Odloka o izbiri in sofinanciranju dejavnosti izvajalcev letnega programa športa v Mestni občini Maribor in Statut Mestne občine Maribor.

19. Sodišče ugotavlja, da nobeden od navedenih predpisov ne predvideva zavrnitve celotne vloge v primeru navajanja neresničnih dejstev, niti sam javni razpis le-teh ne definira ali razmejuje od morebitnih nenamernih napak pri vnašanju podatkov v aplikacijo. Poleg tega določba v javnem razpisu izrecno ne določa, da bo vloga prijavitelja v primeru navajanja neresničnih dejstev zavrnjena v celoti, zaradi česar je po prepričanju sodišča navedeno določbo treba tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožeča stranka, in sicer da je mogoča tudi zgolj delna zavrnitev vloge. Nejasne pogoje, ki jih v javnem razpisu postavi tožena stranka, je namreč treba razlagati v korist prijavitelja. 4

20. Po presoji sodišča je prav tako nejasna tudi sama postavka „Cena športne dejavnosti za udeleženca na mesec (vadnina, prispevek)“. Kot je pojasnila tožeča stranka že v odgovoru na poziv za izjasnitev z dne 25. 5. 2020, so cene na ceniku opredeljene za obisk vadbe enkrat ali dvakrat tedensko ter se razlikujejo od števila otrok istega gospodinjstva, vključenih v vadbeni proces. 5 Da cena športnega programa očitno ni enoznačna postavka, pa nenazadnje izhaja tudi iz prvega odstavka 31. člena ZŠpo-1, ki določa, da je dolžan izvajalec športnega programa, ki je izbran za izvajanje letnega programa športa na državni ali lokalni ravni ali letnega programa športa Fundacije za šport, javno objaviti izračun cene športnega programa, za katerega izvajanje prejema javna sredstva, in da način ter obliko izračuna cene predpiše minister .

21. Glede na to, da je iz obrazca prijave na javni razpis, ki ga je pripravila tožena stranka, razvidno, da se bodo sofinancirali programi, ki imajo zaključeno finančno konstrukcijo, obenem pa je v aplikaciji vnešena le postavka „Cena športne dejavnosti za udeleženca na mesec (vadnina, vpisnina)“ brez možnosti podaje dodatnih pojasnil v sami aplikaciji, po oceni tako sodišča ni nedvoumno jasno in razumljivo, kako bi se naj upoštevale vse omenjene posebnosti, ki lahko vplivajo na ceno. Tožena stranka pa se v obrazložitvi izpodbijane odločbe niti ni opredelila do navedb tožeče stranke v odgovoru na poziv za izjasnitev z dne 25. 5. 2020 6 glede cenika na njihovi spletni strani. V tem delu tako sodišče izpodbijane odločbe niti ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka skladno s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

22. Iz vseh opisanih razlogov je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka se bo morala skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 pri ponovnem odločanju opredeliti do navedb tožeče stranke glede vseh okoliščin, ki vplivajo na izračun cene športnih programov, in nejasne pogoje tolmačiti v korist tožeče stranke, nato pa bo ob upoštevanju stališč sodišča v predmetni zadevi in morebitni dodatni pridobitvi podatkov ponovno odločila o vlogi tožeče stranke za sofinanciranje prijavljenih programov športa.

23. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki so jo v postopku upravnega spora zastopali pooblaščeni odvetniki, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22% DDV (pooblaščeni odvetniki so namreč zavezanci za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

24. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

25. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

26. Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. 7

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 357/2015 z dne 5. 4. 2017 in X Ips 358/ 2015 z dne 5. 4. 2017.

2 Tako npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 456/2020-24 z dne 20. 12. 2021 in I U 1601/2014 z dne 7. 4. 2015.

3 Prim. sodbi Upravnega sodišča RS II U 428/2019 z dne 5. 1. 2022 in I U 618/2016-8 z dne 4. 10. 2017.

4 Tako npr. sodba Upravnega sodišča RS I U 1069/2018 z dne 18. 6. 2020.

5 Sodišče na tem mestu pripominja, da je v petem odstavku 2. člena javnega razpisa tudi navedeno, da so sofinancirani izvajalci v vseh programih športa otrok in mladine dolžni brezplačno vključevati v svoje programe socialno ogrožene otroke.

6 V odgovoru na poziv za izjasnitev z dne 25. 5. 2020 je tožeča stranka pojasnila, da so:- vadnine za rekreativne programe navedene za tromesečje (12 tednov) za obisk vadbe enkrat ali dvakrat tedensko ter se razlikujejo od števila otrok istega gospodinjstva, vključenih v vadbeni proces;- vadnine za športne dejavnosti za starejše od 65 let navedene za 10 mesecev vadbe;- vadnine v tekmovalnih programih mesečne.

7 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.