Supreme Court allows review regarding burden of proof, loan contract validity, and constitutional protection standards in Slovenian civil procedure.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia partially allowed the appeal, permitting review of the lower courts' handling of the burden of proof and the validity of a notarial loan contract. The plaintiff alleged that only part of the agreed loan amount was delivered, claiming the remainder constituted hidden interest, while the defendant argued the written notarial record was accurate and the burden of disproving it lay with the plaintiff. The court found the lower courts correctly applied procedural rules and the burden of proof, concluding that the plaintiff failed to provide sufficient evidence to challenge the notarial document despite unusual circumstances.
Legislator headnote
AI generated23. člen Ustave Republike Slovenije; 7., 212. in 215. člen Zakona o pravdnem postopku: The Supreme Court permits appellate review when lower courts allegedly misapplied burden of proof rules or failed to align findings with constitutional standards of judicial protection, specifically regarding the validity of notarial loan contracts and the allocation of evidentiary responsibilities.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali so stališča nižjih sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena glede trditev in izkaza in zmožnosti dokazovanja, ali je šlo za oderuško pogodbo in ali je bil denar v znesku, kot je naveden v pogodbi, izročen, še skladna s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, z uporabo pravila o dokaznem bremenu napačno uporabili procesna pravila iz 7., 212. in 215. člena ZPP?
[JEDRO]
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali so stališča nižjih sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena glede trditev in izkaza in zmožnosti dokazovanja, ali je šlo za oderuško pogodbo in ali je bil denar v znesku, kot je naveden v pogodbi, izročen, še skladna s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, z uporabo pravila o dokaznem bremenu napačno uporabili procesna pravila iz 7., 212. in 215. člena ZPP?
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnica je v tožbi trdila, da je s toženko sklenila posojilno pogodbo (v obliki izvršljivega notarskega zapisa), v kateri je sicer bil določen znesek 50.000 EUR, vendar je bilo izročenih zgolj 18.600 EUR, ker si je želela sposoditi le 20.000 EUR, ostalo pa so »skrite obresti«.
2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je posojilna pogodba z dne 7. 2. 2013 nična in ne učinkuje med strankama, da je neveljavna zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in zaznamba izvršbe, da se odredi izbris zaznamb in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje ter da toženka dolžna tožnici vrniti znesek 29.281,47 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 4.405,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).
3. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo. Zaključilo je, da sta pravdni stranki podpisali posojilno pogodbo v notarskem zapisu z navedbo glavnice 50.000 EUR. Čeprav je bila pogodba sklenjena med neznankama, brez obresti, in je notarske stroške kril toženkin sin, je bilo dokazno breme neresničnosti tistega, kar je zapisano v notarski listini, na strani tožnice. Kljub vsem izpostavljenim (nenavadnim) okoliščinam, tožnica takšnega bremena ni zmogla. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP. Šele po izvedbi vseh dokazov, ko zaradi neprepričljivosti in neskladnosti obeh pravdnih strank ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstev o sporni pogodbi, je odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu in utemeljeno sledilo vsebini posojilne pogodbe.
4. Tožnica predlaga dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:
1. Ali so stališča nižjih sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena glede trditev in izkaza in zmožnosti dokazovanja, ali je šlo za oderuško pogodbo in ali je bil denar v znesku, kot je naveden v pogodbi izročen še skladna s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, z uporabo pravila o dokaznem bremenu napačno uporabili procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP?
2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili po pravilih o dokaznem bremenu, skladno s 215. členom ZPP, vendar sta jih uporabili zmotno (to je o tem, katera stranka nosi breme nedokazanosti svoje trditve o pravno pomembnem dejstvu)?
3. Ali sta sodišči prve in druge stopnje onemogočili stranki pravico do izjave (22. člen Ustave RS) s tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu tožnice po postavitvi izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov, po pridobitvi menja pa skleniti, da dejstvo, ki ga mnenje dokazuje ni pravno relevantno?
4. Ali je v nasprotju s pravno varnostjo in pravico do sodnega varstva, da sodišče formalno izvede predlagan dokaz, vsebinsko pa ga potem v celoti spregleda?
5. Predlog je delno utemeljen.
6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku 1 (v nadaljevanju ZPP) so izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.
7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).
1 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.