Supreme Court allows appeal against bankruptcy administrator's fee calculation, ruling multiple claims count as separate claims.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje in 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Po določbi 6. člena Pravilnika se nadomestilo za preizkus terjatev odmeri glede na število pravočasno prijavljenih terjatev. ZFPPIPP vsebuje v 20. členu splošno opredelitev terjatve, ki se v ničemer ne razlikuje od splošnega pojmovanja terjatve. Na podlagi take splošne opredelitve terjatve ni mogoče izpeljati zaključka, da bi imel upnik do dolžnika le eno samo terjatev, ne glede na dejansko in pravno podlago, ki ga upravičuje, da od dolžnika nekaj terja. Če obstaja različna dejanska ali pravna podlaga za posamezne zahtevke, je treba šteti, da gre za različne terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Vrhovno državno tožilstvo je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba stečajnega upravitelja zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o o njegovemu nadomestilu za preizkus terjatev v stečajnem postopku.

2. Zahteva navaja, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča glede odmere nagrade upravitelju v sorazmerju s številom pravočasno prijavljenih terjatev (2. točka četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP), praksa višjih sodišč pa je neenotna. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so za meritorno obravnavo zahteve izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (da gre za vprašanje, „ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse“), kakor terja določba tretjega odstavka 358. člena ZPP. Zato jo je vsebinsko obravnavalo.

3. Zahteva uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta obe sodišči nepravilno uporabili 2. točko četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP in 6. člen Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Uradni list RS, št. 91/2008 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: Pravilnik) v zvezi z 20. členom, sedmim odstavkom 60. člena in 61. členom ZFPPIPP.

4. Stečajni upravitelj je v predlogu za odmero nadomestila za preizkus terjatev predlagal, da se mu odmeri nagrada za preizkus 40 terjatev, v skupnem znesku 5.199,03 EUR. Pojasnil je, da je terjatve prijavilo 26 upnikov. Ti so prijavili 39 terjatev, eno pa je bil na podlagi določbe sedmega odstavka 296. člena ZFPPIPP dolžan sam vnesti v seznam preizkušenih terjatev. Sodišče prve stopnje je nadomestilo odmerilo od 27 terjatev, pri čemer je štelo, da je bilo preizkušenih 26 terjatev upnikov in ena terjatev, ki jo je bil upravitelj dolžan vnesti v seznam preizkušenih terjatev.

5. Obe sodišči nižjih stopenj sta vsebinsko v bistvenem enako utemeljevali svoji odločitvi: prijavo terjatev posameznega upnika je treba šteti kot celoto, ne glede na dejansko in pravno podlago, ki jo upnik uveljavlja pri posameznih zneskih. Tako stališče je zmotno. Po določbi 6. člena Pravilnika se nadomestilo za preizkus terjatev odmeri glede na število pravočasno prijavljenih terjatev. ZFPPIPP vsebuje v 20. členu splošno opredelitev terjatve (pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev), ki se v ničemer ne razlikuje od splošnega pojmovanja terjatve. Enako opredelitev terjatve vsebuje npr. 1. točka 16. člena ZIZ (izraz "terjatev" označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve, dopustitve ali opustitve). Na podlagi take splošne opredelitve terjatve ni mogoče izpeljati zaključka, da bi imel upnik do dolžnika le eno samo terjatev, ne glede na dejansko in pravno podlago, ki ga upravičuje, da od dolžnika nekaj terja. Če obstaja različna dejanska ali pravna podlaga za posamezne zahtevke, je treba šteti, da gre za različne terjatve. Če je npr. upnik sklenil z dolžnikom več pogodb, mu lahko na njihovi podlagi nastane več terjatev do dolžnika.

6. Sodišče druge stopnje utemeljuje svojo odločitev tudi s tem, da se stečajni postopek ne vodi zaradi koristi stečajnega upravitelja in ni usmerjen v varovanje njegovega premoženjskega položaja, pač pa je treba zagotoviti v čim večjem deležu poplačilo upnikov. Ta argument bi prišel v poštev pri uporabi nejasnih zakonskih določb, ni pa mogoče z njegovo pomočjo spreminjati pojem terjatve, ki je vedno enak, ne glede na to, v kakšnem postopku se uveljavljajo.

7. Možni so primeri, ko bi upnik „umetno“ ustvaril več terjatev, npr. ko bi za neplačano najemnino uveljavljal toliko terjatev, kot je bilo neplačanih mesečnih najemnim. V takih primerih bi bilo na mestu sklepanje, da je prijavil le eno samo terjatev.

8. Ker se je pokazalo, da temeljita drugostopenjski sklep in 2. točka sklepa sodišča prve stopnje na zmotni uporabi materialnega prava, je bilo treba zahtevi ugoditi, izpodbijana sklepa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. in drugim odstavkom 391. člena ZPP).