Appeal allowed: Statutory limitation period applies only to restitution of seized benefits, not direct civil claims.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da se trimesečni rok iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1 nanaša le na primere, ko oškodovanec zahteva poplačilo škode iz storilcu zaplenjene premoženjskopravne koristi. Ne KZ-1 ne katerikoli drug predpis pa oškodovancu ne prepoveduje vložitve odškodninske tožbe tudi neposredno zoper povzročitelja škode – storilca kaznivega dejanja. Drugačna razlaga bi bila pretirano utesnjujoča, brez podlage v zakonu in bi nedopustno omejevala pravico oškodovanca do povrnitve škode ter do sodnega varstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženec je bivši poslovodja tožnika, ki si je pri svojem delu prisvojil 6.880 EUR, za kar je bil obsojen v kazenskem postopku. Tožnik v kazenskem postopku ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka. Tožencu je bil v kazenskem postopku izrečen ukrep odvzema premoženjske koristi, po navedbah tožnika pa ni bilo dejansko (še) nič zaplenjeno. Tožnik je na Okrajnem sodišču v Ljubljani zoper toženca vložil ugotovitveno tožbo v smislu tretjega odstavka 76. člena Kazenskega zakonika 1 in izdana je bila zamudna sodba, ki je 8. 2. 2022 postala pravnomočna. V tej pravdi tožnik zoper toženca uveljavlja dajatveni zahtevek za plačilo poneverjenega denarja.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo kot prepozno, ker je tožnik zamudil trimesečni rok iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1.

3. Zoper sklep se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je vložil dajatveno tožbo neposredno zoper povzročitelja škode, za tako tožbo pa zakon ne predvideva nobenega posebnega roka. Trimesečni rok iz 76. člena KZ-1 velja le za uveljavljanje poplačila iz odvzete vrednosti premoženjskopravne koristi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tretji odstavek 76. člena KZ-1 2 določa (poudarki višje sodišče): Oškodovanec, ki ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti , če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dne, ko je izvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti .

6. Iz zakonske dikcije jasno izhaja, da se trimesečni rok iz tretjega odstavka 76. člena KZ-1 nanaša le na primere, ko oškodovanec zahteva poplačilo škode iz storilcu zaplenjene premoženjskopravne koristi. Ne KZ-1 ne katerikoli drug predpis pa oškodovancu ne prepoveduje vložitve odškodninske tožbe tudi neposredno zoper povzročitelja škode – storilca kaznivega dejanja. Drugačna razlaga bi bila pretirano utesnjujoča, brez podlage v zakonu in bi nedopustno omejevala pravico oškodovanca do povrnitve škode ter do sodnega varstva.

7. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da odvzem premoženjske koristi vodijo državni organi in da na ta postopek oškodovanec nima nobenega vpliva, zato mu je treba dopustiti možnost, da tudi sam neposredno, neodvisno od postopka odvzema premoženjske koristi, zahteva odškodnino od povzročitelja škode po splošnih pravilih obligacijskega prava. Tudi sodna praksa poudarja, da je 76. člen KZ-1 ugodnost za oškodovanca, možnost, ki jo lahko izkoristi, ni pa to nujno. 3

8. V obravnavani zadevi je tožnik zoper toženca, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, s katerim je bila tožniku povzročena škoda, vložil dajatveno tožbo, ki je nikakor ni moč enačiti z zahtevo za izplačilo premoženjskopravnega zahtevka iz odvzete premoženjske koristi v smislu 76. člena KZ-1. Vložitev splošne odškodninske tožbe ni podvržena prekluzivnim rokom, zato ni bilo podlage za njeno zavrženje kot prepozne. Na to nima nobenega vpliva dejstvo, da je tožnik pred tem zoper toženca vložil ugotovitveno tožbo v smislu tretjega odstavka 76. člena KZ-1 in tudi izposloval zamudno sodbo, saj ugotovitvena sodba ni izvršljiva.

9. Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikovo tožbo zavrglo kot prepozno. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku 4 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje. Ker bo šele s končno odločbo jasno, katera stranka je v postopku uspela, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 50/2012 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju KZ-1.

2 Vsebinsko enake določbe je vseboval prej veljavni 97. člen Kazenskega zakonika iz leta 1994.

3 Glej npr. zadevi VSRS II Ips 61/2021 in III Ips 101/2016. Glej tudi zadevo II Ips 537/2004, ki med drugim pojasni, da ni nevarnosti, da bi moral povzročitelj škode (storilec kaznivega dejanja) plačati dvakrat, kajti: »... Če bi država v izvršilnem postopku skušala realizirati izrečeni ukrep odvzema premoženjske koristi, bi imel revident [povzročitelj škode] na voljo zoper sklep o izvršbi opozicijski ugovor prenehanja terjatve (po 8. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), če bi seveda pred tem izpolnil v tej pravdni zadevi tožeči stranki [oškodovancu] pravnomočno prisojeno glavnico.«

4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.