Legislator Case Law & Legislation
VSC Sklep I Cp 269/2022 ECLI:SI:VSCE:2022:I.CP.269.2022 AI generated

Late court fee payment treated as non-payment; appeal dismissed due to untimely fee and lack of evidence.

Case Number VSC Sklep I Cp 269/2022
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance decision that the appellant's late court fee payment was legally equivalent to non-payment. The appellant argued they were unaware of the summons due to absence and lack of mail, but failed to provide concrete evidence to overturn the official service record. The court ruled that statutory deadlines for court fees are non-extendable and that late payment carries the same consequences as non-payment.

Legislator headnote

AI generated

ZST-1 34. člen; ZPP 142. člen, 224. člen, 34. člen: A statutory deadline for paying court fees is non-extendable, and late payment carries identical legal consequences to non-payment, rendering the appeal inadmissible if the fee was not paid within the prescribed period.

Keywords

AI generated
court fee payment deadline statutory time limit non-extendable service of process by mail late fee legal consequences appellate review standard

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Prepozno plačana sodna taksa ima enake pravne posledice kot neplačana sodna taksa. Zato ni odločilno, da je tožnik kasneje, po poteku roka za plačilo sodne takse iz plačilnega naloga, sodno takso plačal. Rok za plačilo sodne takse je namreč zakonski rok, določen v 34. členu ZST-1, tovrstni roki pa niso podaljšljivi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 8. junija 2022 sklenilo, da se pritožba tožene stranke z dne 22. 3. 2022 šteje za umaknjeno.

2. Zoper sklep se toženec pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, da je sodno takso plačal 26. 4. 2022, kar je znotraj 15-dnevnega roka odkar je v roke prejel sodni poziv za plačilo takse. Navaja še, da je bil v tistem obdobju (nekje do 20. 4. 2022) odsoten in ko se je vrnil domov, se v njegovem hišnem nabiralniku (domnevno od dne) ni nahajal noben poziv za plačilo sodne takse, saj bi sicer pošto predhodno dvignil in tako sploh ni bil obveščen, da mu je kdo pošto vročal. Predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi ter sklep razveljavi in da odloča o njegovi pritožbi, oziroma zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP, s katerim je sodišče prve stopnje pritožbo toženca z dne 22. 3. 2022, ki jo je vložil zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 2. 2022 1 , štelo za umaknjeno.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sodna taksa za pritožbo plačana prepozno, po izteku 15-dnevnega roka za plačilo, ki je bil skladno z določbo prvega odstavka 34. člena ZST-1 določen v izdanem plačilnem nalogu z dne 24. 3. 2022, ki vsebuje tudi opozorilo na pravno posledico neplačila sodne takse v določenem roku iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP 2 .

6. Pritožbeno ni sporno, da je bila taksa plačana 26. 4. 2022 na blagajni sodišča. Na podlagi vročilnice v spisu je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, da je bil plačilni nalog tožencu vročen skladno z določbo 142. člena ZPP in sicer s fikcijo vročitve po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP dne 9. 4. 2022 3 , rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 25. 4. 2022.

7. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je na njej potrjeno. V primeru vročanja dokazuje vročitev in datum vročitve (149. člen ZPP v povezavi z 224. členom ZPP). Dovoljeno je dokazovati, da so na njej ugotovljena dejstva neresnična (četrti odstavek 224. člena ZPP). Vendar pa je domnevo o resničnosti na vročilnici navedenih dejstev mogoče ovreči le s konkretnimi navedbami in dokazi, čemur pa pritožnik s pavšalnimi navedbami, da je bil v tistem obdobju (nekje do 20. 4. 2022) odsoten, za kar ni predložil nobenega dokaza, navedbami, da se v njegovem hišnem nabiralniku ni nahajal noben poziv za plačilo sodne takse, čeprav v pritožbi pove, da je sodno takso plačal v roku, ko je v roke dobil sodni poziv za plačilo le te, ter da ni bil obveščen, da mu je kdo pošto vročal, ni zadostil. Zato pritožba ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi naloga za plačilo sodne takse.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da ima prepozno plačana sodna taksa enake pravne posledice kot neplačana sodna taksa. Zato ni odločilno, da je tožnik kasneje, po poteku roka za plačilo sodne takse iz plačilnega naloga, sodno takso plačal. Rok za plačilo sodne takse je namreč zakonski rok, določen v 34. členu ZST-1, tovrstni roki pa niso podaljšljivi 4 .

9. Ob obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Sklep z dne 21. 2. 2022 je sklep o zavrženju pritožbe toženca kot prepozne, ki jo je toženec vložil zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje - primerjaj list. št. 29-30 v spisu.

2 Prim. nalog za plačilo sodne takse z dne 24.3.2022 na list. št. 33-34 v spisu in drugi odstavek 105.a člena ZPP.

3 Prim. tudi Načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 1. 2015.

4 Tako tudi npr. sklepi VS RS I Up 210/2015, I Up 91/2015, VSL II Cpg 104/2018.