Court dismisses appeal in traffic violation case where defendant's alibi created reasonable doubt despite new witness testimony.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Upoštevaje navedeno in oceno, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v točki 6 obrazložitve sodbe, da je na podlagi zagovora, izpovedbe priče B. B., računa A. z dne 4. 5. 2021 ter razdalje med A. in krajem prekrška obdolženi uspel z dovolj veliko verjetnostjo izkazati alibi za čas storitve prekrška, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi nadalje izveden dokaz z izvedencem ne vpliva na že izkazan razumen dvom v zakonsko domnevo iz 8. člena ZPrCP, zato je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca pravilno ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni dokazano, da je storil očitani prekršek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se postopek o prekršku zoper obdolženega zaradi prekrška po 6. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, da je kršil določbo 1. točke prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in kot voznik prekoračil s prometnim pravilom omejeno hitrost v naselju za več kot 50 km/h, ustavi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 bremenijo proračun.

2. Proti sodbi se iz pritožbenega razloga po 1. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1 pravočasno pritožuje predlagatelj postopka. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj se je sodišče oprlo na dokaz, na katerega se po določbah zakona ne more opirati. Gre za opustitev določbe drugega odstavka 133. člena ZP-1 in sum uporabe ponarejenega dokumenta, na katerega se sodišče ne bi smelo opreti, prav tako pa so razlogi v izreku sodbe nerazumljivi.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril obdolženčev zagovornik. Meni, da je pritožba neutemeljena in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, prekrškovnemu organu pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj postopka pritožbene očitke o tem, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dokaz, na katerega se po določbah zakona ne bi smelo opreti, utemeljuje s tem, da se je oprlo na dokaz obdolženca - račun A., izdan dne 4. 5. 2021 ob 19:53 uri, pri čemer je spregledalo, da je bila A. na dan storitve prekrška, ki je enak dnevu izdaje računa, zaprta in ni poslovala, saj gre za torek, s spletne strani A. pa je pri opisu delovnega časa razvidno, da imajo vsak torek in sredo zaprto, zaradi česar obdolženec ni mogel pridobiti računa in je ta gotovo ponarejen. Te pritožbene navedbe niso utemeljene.

6. Skladno s 6. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1 je nedovoljen dokaz tisti, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali dokaz, za katerega je v zakonu določeno, da se sodba nanj ne more opirati. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil račun A. z dne 4. 5. 2021 pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako ne, da bi bilo zanj v zakonu določeno, da se sodba nanj ne more opirati. Predlagatelj postopka uveljavlja le, da je račun A. z dne 4. 5. 2021 ponarejen, kar pa ne pomeni, da je nedovoljen v smislu zgoraj citirane določbe ZP-1. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je svojo odločitev oprlo (tudi) nanj, ni storilo bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni uporabilo določbe drugega odstavka 133. člena ZP-1 in ni vestno pretehtalo vsakega dokaza posebej, da se presodi zanesljivost odločilnega dokaza (računa) ter se je oprlo na dokaz, na katerega se zaradi suma ponarejenosti ne bi smelo opreti. Obdolženec je v zagovoru vztrajal pri izjavi, ki jo je podal predlagatelju postopka, da se je v času storitve prekrška nahajal v A., kar je dokazoval tudi z računom A., ki mu je bil izdan kot samostojnemu podjetniku dne 4. 5. 2021 ob 19:49 uri, kar je 4 minute pred storjenim prekrškom. Sodišče prve stopnje je navedeni račun dokazno ocenilo v točki 5 obrazložitve sodbe in ugotovilo, da gre za davčno potrjen račun, ki vsebuje EOR in ZOI številko, zato v verodostojnost računa ni imelo pomislekov. V nadaljevanju pa je v točki 6 obrazložitve sodbe pojasnilo, da na podlagi zagovora in izpovedbe priče B. B., ki je bil skladen v več elementih in v katerem sodišče ni našlo vrzeli, ob upoštevanju, da je bil obdolženemu kot samostojnemu podjetniku 4. 5. 2021 ob 19:49, kar je 4 minute pred storitvijo prekrška, izstavljen davčno potrjen račun v A., ki se nahaja na naslovu Cesta 40 ter ob ugotovitvi, da je iz aplikacije Google Maps razvidno, da je razdalja med A. in mestom prekrška najmanj 8,1 kilometer in da po prazni cesti traja vožnja z vozilom na tej razdalji 11 minut, ocenilo, da je obdolženi uspel z dovolj veliko verjetnostjo izkazati alibi za čas storitve prekrška. Sodišče prve stopnje je tako dokaz - račun A. ocenilo najprej posebej, nato pa v povezavi z zagovorom obdolženca ter v zvezi z drugim dokazom (izpovedbo priče B. B.) in ugotovitvami (o razdalji med krajem prekrška in A. ter trajanjem vožnje med njima), s tem pa je opravilo presojo dokazov na način, kot to določa drugi odstavek 133. člena ZP-1.

8. Glede pritožbenih navedb, da je bila A. na dan storitve prekrška, ki je enak dnevu izdaje računa, zaprta in ni poslovala, ker gre za torek, s spletne strani A. pa je pri opisu delovnega časa razvidno, da imajo vsak torek in sredo zaprto, zaradi česar obdolženec ni mogel pridobiti računa in je ta gotovo ponarejen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so prepozne. Pred vložitvijo obdolžilnega predloga je predlagatelj postopka obdolžencu poslal obvestilo in pouk z dne 6. 5. 2021, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, na katerega se je obdolženec odzval z izjavo z dne 14. 5. 2021, kateri je priložil tudi račun A. z dne 4. 5. 2021. Predlagatelj postopka je v obdolžilnem predlogu z dne 18. 5. 2021 navedel, da je kršitelj v izjavi navedel, da se je v času očitanega prekrška nahajal v gostilni A. skupaj s svojim sosedom ter da je kot dokazilo navedel račun A. d.o.o. ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče B. B. Predlagatelj postopka je bil tako s tem dokazom seznanjen že ob vložitvi obdolžilnega predloga in je imel torej že tedaj možnost opredeliti se do njega, pa tega ni storil. Ker navedbe v zvezi z izdajo računa oziroma njegovo ponarejenostjo prvič podaja šele v obravnavani pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj so prepozne.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, glede na to, da je sodni izvedenec po proučitvi voznika na fotografiji prekrška ocenil, da opažanja kažejo, da gre za isto osebo, v izvedenskem mnenju pa je navedel obstoj verjetnosti, da je na fotografiji obdolženec, podal pa je oceno mednarodne lestvice +2, pri tem pa je celo v sodbi zapisano, da to pomeni, da opažanja kažejo, da gre za isti osebi, nato pa je bil postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen.

10. Predlagatelj postopka prezre, da je sodišče v razlogih sodbe (točka 7 obrazložitve) navedlo, da je izvedenec v izvedenskem mnenju navedel, da lahko zaključi z obstojem verjetnosti, da je na sporni fotografiji prekrška obdolženec, da lahko poda oceno +2, kar pomeni, da opažanja kažejo, da gre za isti osebi, da pa je njegovo mnenje daleč od potrditve identitete, na stopnji verjetnosti in nič več. Na zaslišanju pa je pojasnil, da lahko govori zgolj o verjetnosti in da je ocena +2 zanj dvom. Poleg tega pa za razbremenitev odgovornosti zadošča že izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je obdolženec v času storitve prekrška sam vozil svoj osebni avtomobil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč v odločbi U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 zavzelo stališče, da 8. člen ZPrCP ne določa, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Pri tem pa je težo dokaznega bremena treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, storilca oprostiti (načelo in dubio pro reo ).

11. Upoštevaje navedeno in oceno, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v točki 6 obrazložitve sodbe, da je na podlagi zagovora, izpovedbe priče B. B., računa A. z dne 4. 5. 2021 ter razdalje med A. in krajem prekrška obdolženi uspel z dovolj veliko verjetnostjo izkazati alibi za čas storitve prekrška, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi nadalje izveden dokaz z izvedencem ne vpliva na že izkazan razumen dvom v zakonsko domnevo iz 8. člena ZPrCP, zato je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca pravilno ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni dokazano, da je storil očitani prekršek.

12. Glede na navedeno in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagatelja postopka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).