Appeal dismissed: alleged loss of tax relief due to procedural delay is not direct damage for interim relief.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe. Ugoditev predlagani začasni odredbi ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena.

Zaradi eventualnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 pritožničina pravica, da doseže odpravo odmerne odločbe po nazorstveni pravici in s tem do učinkovitega sodnega varstva, v okoliščinah konkretnega primera ni v ničemer ogrožena. Potek roka iz 88. člena ZDavP-2 namreč ni ovira za odločanje sodišča o pritožničinem tožbenem zahtevku, saj ta rok, ki velja v davčnem postopku, sodišča v postopku upravnega spora ne zavezuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-18-8/2023-4 z dne 28. 2. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je navedeni organ zavrnil zahtevo za odpravo odmerne odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4236-5010/2020-2 z dne 11. 2. 2020 (z njo je bil tožnici odmerjen davek na promet nepremičnin, v nadaljevanju odmerna odločba) po nadzorstveni pravici. V tožbi je predlagala, naj sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njeni zahtevi za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici.

2. Tožnica je skupaj s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero je predlagala, da sodišče prve stopnje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odpravi obe zgoraj navedeni odločbi.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala, da ji bo v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škoda. Med drugim je sprejelo stališče, da zatrjevana škoda, ki naj bi tožnici nastala zaradi predvidenega dolgega trajanja postopka upravnega spora (v tem času pa bo potekel prekluzivni rok iz 88. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2, in odmerne odločbe ne bo več mogoče odpraviti), ni posledica, ki izhaja iz izpodbijanega akta.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi kršitve 32. člena ZUS-1. V obrazložitvi navaja, da se sporno razmerje nanaša na odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, z izdano začasno odredbo pa želi doseči, da bo o njeni odpravi, zaradi teka prekluzivnega roka, sploh še mogoče odločati. Trdi, da ji bo v nasprotnem primeru nastala težko popravljiva škoda in odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja, ker je istega dne prejela dva identična sklepa različnih senatov o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe in je tako očitno, da eden od senatov sojenja sploh ni opravil. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in odloči o njeni zahtevi. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

5. Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Gre za stanje, na katerega se nanaša izpodbijani upravni akt, zato mora po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča v primeru ureditvene začasne odredbe (kar je predlagala pritožnica) obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem, o katerem je bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, in posledicami (škodo), ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo. 1

8. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (gl. 7. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa) 2 , pritožnica za izdajo začasne odredbe ni izkazala pravno upoštevne škode. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča namreč škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe, 3 pač pa izključno razlogov na strani sodišča v zvezi z izvedbo obravnavanega upravnega spora. To tudi pomeni, da ugoditev predlagani začasni odredbi ne bi pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena, podobno kot ne – kar je Vrhovno sodišče že navedlo – preprečevanju posledic morebitnega slabega delovanja državne uprave. 4

9. Ker pritožnica ni izkazala pravno upoštevne škode, je izpodbijana odločitev že iz tega razloga pravilna. Vrhovno sodišče pa zgolj pripominja, da zaradi eventualnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 pritožničina pravica, da doseže odpravo odmerne odločbe po nazorstveni pravici in s tem do učinkovitega sodnega varstva, v okoliščinah konkretnega primera ni v ničemer ogrožena. Potek roka iz 88. člena ZDavP-2 namreč ni ovira za odločanje sodišča o pritožničinem tožbenem zahtevku, saj ta rok, ki velja v davčnem postopku, sodišča v postopku upravnega spora ne zavezuje. Ker je bila izpodbijana odločba izdana po nadzorstveni pravici v roku iz 88. člena ZDavP-2, pa potek tega roka tudi ni ovira za odločanje davčnega organa, če bi sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo v upravnem sporu odpravilo. 5

10. Glede pritožbenega očitka kršitve ustavne pravice do poštenega sojenja Vrhovno sodišče ugotavlja, da obstoj dveh primerljivih sklepov različnih senatov o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, samo po sebi ne pomeni (kot to zmotno meni pritožnica), da eden od senatov sojenja ni opravil. Drugih okoliščin, s katerimi bi pritožnica konkretizirala vsebino zatrjevane kršitve, pa pritožnica ne navaja.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s šestim odstavkom 32. člena ZUS‑1).

1 Glej npr. sklepe VSRS I Up 69/2016 z dne 30. 3. 2016, I Up 167/2018 z dne 1. 10. 2018 in I Up 220/2021 z dne 22. 12. 2021.

2 Tam je sodišče prve stopnje tudi primeroma navedlo, katera možnost obstaja za hitrejše obravnavanje zadeve in je nasprotni pritožbeni očitek (da tega ni navedlo) protispisen, pa tudi sicer za odločitev nerelevanten.

3 Z njo je toženka odločala o vprašanju, ali je bilo z odmerno odločbo očitno kršeno materialno pravo.

4 Prim. sklep VSRS I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018.

5 Prim. sklep VSRS X Ips 1362/2006 z dne 27. 11. 2008.