Appeal dismissed; appeal against procedure renewal based on revoked prior decision rejected as decision relied on evidence, not binding precedent.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP bi bil podan le v primeru, če bi se sodba sodišča prve stopnje oprla na pravnomočno odločbo CSD, ta odločba, na katero je bilo sodišče vezano, pa bi kasneje odpadla, ker bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V obravnavanem primeru pa pravnomočna odločba v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila sprejeta, saj je toženka odločbo CSD izpodbijala. Ker je sodišče prve stopnje sporno odločbo CSD upoštevalo le v okviru dokazov, obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP ni podan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke z dne 25.8.2022 za obnovo postopka P 118/2020 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 261,32 EUR stroškov postopka, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine doplačila oprlo izključno na sporno in izpodbijano odločbo CSD, ki dejansko določa razmerje doplačil obeh zavezank za doplačilo, saj nobeden od drugih izvedenih dokazov v postopku tega razmerja ne določa. Tožeča stranka oziroma vsakokratni izvajalec institucionalne oskrbe izstavi račune upoštevaje dokončno odločbo CSD. Tožeča stranka je v postopku svojo terjatev utemeljevala izključno na izdanih računih, ki se glede višine sklicujejo na odločbo CSD. Odločba CSD z dne 22.7.2019, ki je bila pravnomočno odpravljena v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem opr. št. V Ps 209/2020, je bila edina listina, ki je utemeljevala višino vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 3.2.2022 pod točko 15 obrazložitve tudi jasno navedlo, da šteje, da je izračun deleža plačila, ki odpade na pritožnico, pravilen, zato, ker sledi porazdelitvi bremena med obe preživninski zavezanki skladno z njunimi zmožnostmi po ugotovitvah odločbe CSD z dne 22.7.2019, kar ustreza merilom iz 185. člena Družinskega zakonika. Sodišče je tudi zaključilo, da je po odločbi M.P. zmožna kriti preračunano 31,05 %, pritožnica pa 68,95% razlike do polne cene osnovne oskrbe. Sodišče tudi ni samo uporabilo meril iz 185. in 186. člena Družinskega zakonika, ki določa razdelitev obveznosti preživljanja med zavezanci glede na njihove zmožnosti. Iz izvedenega postopka na prvi stopnji tudi jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni na noben drug način ugotavljalo plačilnih zmožnosti toženke in njene sestre. Zato je jasno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede višine vtoževanih zneskov temeljilo izključno na odpravljeni odločbi CSD in prav tako je jasno, da vsi računi, ki jih je izstavila tožeča stranka, temeljijo na odpravljeni odločbi CSD z dne 22.7.2019. Predhodnega vprašanja o višini prispevka sodišče ni reševalo samo, temveč se je oprlo izključno na odpravljeno odločbo CSD. Zato pritožnica meni, da je podan obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP, to je, da se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa (konkretno na odločbo CSD), pa je bila ta odločba pravnomočno odpravljena.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za zavrnitev predloga za obnovo postopka navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede na pritožbene navedbe zgolj še dodaja, da tudi če bi držalo dejstvo, da je bila odločba CSD z dne 22.7.2019 edina listina, ki je utemeljevala višino vtoževane terjatve (to ne drži, saj je sodišče prve stopnje v postopku vpogledalo in upoštevalo še druge listine), to še ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni samo uporabilo meril iz 185. in 186. člena Družinskega zakonika (DZ). Sodišče prve stopnje je le določene ugotovitve črpalo tudi iz obrazložitve odločbe CSD z dne 22.7.2019, kar pa še ne pomeni, da se sodba opira na odločbo CSD. Gre za dejanske ugotovitve sodišča, ki pa jih glede na naravo spora niti s pritožbo ni bilo več mogoče izpodbijati. Obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi bil podan le v primeru, če bi se sodba sodišča prve stopnje oprla na pravnomočno odločbo CSD, ta odločba, na katero je bilo sodišče vezano, pa bi kasneje odpadla, ker bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V obravnavanem primeru pa pravnomočna odločba v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila sprejeta, saj je toženka odločbo CSD izpodbijala. Ker je sodišče prve stopnje sporno odločbo CSD upoštevalo le v okviru dokazov, obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP ni podan. Predlog za obnovo postopka je bil pravilno zavrnjen.

6. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP), tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato sama krije te stroške (1. odst. 155. člena ZPP).