Appeal dismissed; interim counsel fees are independent of case outcome and not subject to Section 38 of Enforcement Act.
Legislator summary
AI generatedThe higher court dismissed the appellant's appeal against the first-instance decision awarding interim counsel fees from the security deposit. The appellant argued that the fee application was untimely under Section 38 of the Enforcement and Security Act (ZIZ), but the court found this provision inapplicable to the relationship between the applicant and the interim counsel. Consequently, the court ruled that the right to reimbursement is independent of the case outcome and must be decided separately from the objection proceedings.
Legislator headnote
AI generated38. člen ZIZ; 15. člen ZIZ; 82. člen ZPP; 2. člen Odvetniške tarife: The right of an interim counsel to be reimbursed for fees from the security deposit is independent of the outcome of the objection or enforcement proceedings and is not subject to the timeliness requirements of Section 38 of the Enforcement and Security Act.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba upnice se zavrne in sklep potrdi.
[JEDRO]
Pravica do povrnitve stroškov začasnega zastopnika ni odvisna od izida postopka, temveč gre za povrnitev stroškov dela s strani sodišča postavljenemu začasnemu zastopniku na predlog upnika. Posledično za pravočasnost priglasitve stroškov začasnega zastopnika ni mogoče uporabiti 38. člena ZIZ, saj ta predstavlja materialnopravno določbo v zvezi z odmero stroškov med strankama postopka ali med strankama in tretjim. Začasni zastopnik je tako upravičen do povračila stroškov ne glede na uspeh z ugovorom oziroma uspeh v postopku.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se začasnemu zastopniku dolžnika odvetniku A. A. za vložen ugovor prizna nagrado in stroške v višini 183,60 EUR in da se plačilo zneska opravi iz sredstev založenega predujma, ki ga je založila upnica in se nakaže na račun začasnega zastopnika pri Banki.
2. Zoper navedeni sklep je upnica pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sklep pa spremeni tako, da zahtevek začasnega zastopnika zavrže kot prepozen v skladu z osmim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Stroškov ni priglasila.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče s sklepom z dne 15. 11. 2019 dolžniku v skladu z 82. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ postavilo za začasnega zastopnika odvetnika A. A. Nadalje iz spisa sodišča prve stopnje in razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je začasni zastopnik dne 27. 11. 2019 vložil ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v imenu dolžnika in da takrat stroškov za delo začasnega zastopnika v zvezi z vložitvijo ugovora ni priglasil, da pa je glede na poziv sodišča prve stopnje z dne 17. 1. 2023 pravočasno v roku osem dni začasni zastopnik priglasil stroške vložitve ugovora v višini 300 točk in 2 % materialnih stroškov.
5. Sodišče prve stopnje mu je navedene stroške tudi priznalo z izpodbijanim sklepom, vendar pa je v izpodbijanem sklepu kot materialnopravno podlago za svojo odločitev napačno navedlo 38. člen ZIZ, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. V konkretnem primeru 38. člen ZIZ konkretne dejanske situacije ne ureja, zato je potrebno pri odločitvi o nagradi za delo začasnega zastopnika uporabljati glede na 15. člen ZIZ smiselno določbe ZPP. ZPP namreč v prvem in drugem odstavku 82. člena določa, kdaj sodišče dolžniku na upnikov predlog postavi začasnega zastopnika. Peti odstavek 82. člena ZPP pa določa, da stroške za postavitev začasnega zastopnika založi tožeča stranka, smiselno v izvršilnem postopku upnica. Tožeča stranka oziroma upnica je namreč tista, ki v primeru neznanega bivališča dolžnika predlaga postavitev začasnega zastopnika zaradi pospešitve postopka v skladu s 82. členom ZPP in založi predujem, posledično pa so v skladu z 2. členom Odvetniške tarife storitve odvetnika kot začasnega zastopnika stroški, ki jih v razmerju med začasnim zastopnikom in upnikom krije najprej upnik. Dolžnost kritja stroškov dela začasnega zastopnika tako ni odvisna od izida postopka in jih ima začasni zastopnik pravico uveljavljati iz založenega predujma ne glede na to, ali so priglašeni v ugovoru in mora sodišče o njih odločiti s posebnim sklepom neodvisno od odločitve o ugovoru in stroških ugovora. Kolikor se poravnajo iz založenega predujma in jih tako upnik plača, jih upnik lahko priglasi kot stroške samega izvršilnega postopka in šele takrat veljajo določbe 38. člena ZIZ.
6. Pravica do povrnitve stroškov začasnega zastopnika torej ni odvisna od izida postopka, temveč gre za povrnitev stroškov dela s strani sodišča postavljenemu začasnemu zastopniku na predlog upnika. Posledično za pravočasnost priglasitve stroškov začasnega zastopnika ni mogoče uporabiti 38. člen ZIZ, ta predstavlja materialnopravno določbo v zvezi z odmero stroškov med strankama postopka ali med strankama in tretjim. Začasni zastopnik je tako upravičen do povračila stroškov ne glede na uspeh z ugovorom oziroma uspeh v postopku (primerjaj VSL sklep I Ip 2201/2016).
7. Posledično so vse pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na osmi odstavek 38. člena ZIZ predlog za povračilo stroškov začasnega zastopnika zavreči, materialnopravno napačne, zato pa tudi sodne odločbe, na katere se pritožba sklicuje, niso pravno relevantne, saj se ne nanašajo na pravočasnost predloga za povračilo stroškov začasnega zastopnika, ampak na pravočasnost stroškovnih priglasitev strank.
8. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.