Administrative court dismisses appeal against municipal contribution decision due to procedural violation of hearing rights.

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Dobrova - Polhov Gradec št. 351-0345/2019-2 z dne 9. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Ne glede na to, kaj izhaja iz zahteve za legalizacijo oziroma kako je to zahtevo mogoče interpretirati, že zato, ker v vlogi za odmero komunalnega prispevka tožnika trdita drugače, upravni organ (torej tudi drugostopenjski organ) ni imel podlage za postopanje na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ki sicer omogoča odločitev organa v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Potek upravnega postopka

1. Z izpodbijano odločbo je bil tožnikoma odmerjen komunalni prispevek v višini 13.336,91 evrov za legalizacijo enostanovanjske hiše na prac. št. 180/13 in 191/22, obe k. o. ..., ter določen način in rok plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je organ pri odmeri upošteval dostop do cestnega, kanalizacijskega in vodovodnega omrežja ter javnih površin.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je možnost priključitve njunega objekta na kanalizacijsko omrežje ugotovil na podlagi vpogleda v javno dostopni kataster javne infrastrukture in izjave izvajalca javne službe, poleg tega pa je tudi v zahtevi za legalizacijo objekta navedeno, da je objekt priključen na odvajanje fekalnih voda. Glede površine gradbene parcele se sklicuje na aeroposnetke, priložene vlogi za legalizacijo, ter določbe 65. člena Odloka o prostorskem načrtu Občine Dobrova - Polhov Gradec (v nadaljevanju OPN) in 3. člen Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka z obstoječo komunalno opremo v Občini Dobrova - Polhov Gradec (v nadaljevanju Odlok). Glede bruto tlorisne površine objekta pa se sklicuje na navedbe v zahtevi za legalizacijo. Glede porazdelitve obveznosti med tožnikoma navaja, da v zahtevi nista izrazila take zahteve.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper njo vlaga tožbo. V njej navajata, da je organ v izpodbijani odločbi le pavšalno zapisal, da bo objekt priključen na kanalizacijsko omrežje. Menita, da je drugostopenjski organ glede tega sam ugotavljal dejansko stanje in pri tem storil bistveno kršitev, saj ju pred izdajo odločbe ni seznanil z ugotovitvami. Toženkinemu stališču glede površine gradbene parcele očitata, da je materialnopravno zmotno. Sklicujeta se na 181. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) ter trdita, da je toženka zmotno upoštevala površino zemljiških parcel in pogoje za delitev parcel, določene v OPN. Glede bruto tlorisne površine se sklicujeta na podatek iz uradne evidence in toženki očitata, da je njeno stališče, ki tega ne upošteva, arbitrarno. Trdita, da izrek izpodbijane odločbe ni jasen in določen, saj ne vesta koliko mora vsak od njiju plačati.

4. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in vztraja pri stališčih iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe.

Odločanje po sodnici posameznici

5. Sodišče je s sklepom z dne 3. 3. 2022 na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklenilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

K I. točki izreka

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet tega upravnega spora je odločba, s katero je bila tožnikoma v zvezi z legalizacijo objekta odmerjen komunalni prispevek v znesku 13.336,91 evra. Upravni organ je pri odmeri upošteval površino parcele objekta 666,00 m2 in bruto tlorisno površino 282,78 m2 ter dostop do cestnega, kanalizacijskega in vodovodnega omrežja ter javnih površin.

8. Med strankami je sporno, ali ima nepremičnina dostop do kanalizacijskega omrežja. Sporna pa je tudi velikost gradbene parcele, bruto tlorisna površina objekta in delitev obveznosti med tožnikoma.

Glede dostopa do kanalizacijskega omrežja

9. Toženka ima prav, da za odmero komunalnega prispevka ni pravno pomembno, na katero komunalno opremo je objekt priključen, temveč možnost priklopa. Pomembno je torej, ali je objekt mogoče priključiti na javno komunalno omrežje, v tem primeru na javno kanalizacijo.

10. Tožnika utemeljeno uveljavljata, da je izpodbijana prvostopenjske odločba v tem delu neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Drugostopenjski organ je sicer na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 251. člena ZUP to kršitev v pritožbenem postopku odpravil, vendar pa je pri tem sam zagrešil bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Drugostopenjski organ je namreč v zvezi s tem z vpogledom v javno evidenco in poizvedbami pri izvajalcu javne službe izvajal dokaze in s tem ugotavljal dejansko stanje, o čemer pa pred izdajo odločbe ni seznanil tožnika in jima s tem omogočil, da se o tem izjavita.

11. Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (zaslišanje stranke). Enako izhaja iz prvega odstavka 138. člena ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Upravni organ dejansko stanje skladno s prvim odstavkom 145. člena ZUP ugotavlja v posebnem ugotovitvenem postopku, ki se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Iz iste določbe izhaja, da lahko upravni organ odloči v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke (torej ne da bi ji dal možnost izjave v postopku) le v izrecno naštetih primerih iz 144. člena ZUP.

12. Navedene določbe veljajo tudi za drugostopenjski organ, kadar ta izvaja dokaze oziroma dopolnjuje dokazni postopek. Ker je drugostopenjski organ v tej zadevi z vpogledom v javno evidenco in poizvedbo pri izvajalcu javne službe izvajal dokaze, je bil dolžan pred izdajo odločbe o tem seznaniti tožnika. Ker tega ni storil, je storil navedeno kršitev ZUP.

13. Na drugačno presojo tožbenega očitka o kršitvi pravice do izjave ne vpliva toženkino sklicevanje na navedbe investitorjev v zahtevi za legalizacijo objekta, ki je bila po navedbah toženke priložena vlogi za odmero komunalnega prispevka. Tožnika namreč v tožbi pravilno opozarjata, da sta v vlogi za odmero komunalnega prispevka, torej v vlogi, v kateri sta postavila svoje trditve v obravnavanem postopku, navedla, da se fekalne vode odvajajo v greznico. Ne glede na to, kaj izhaja iz zahteve za legalizacijo (ki je zgolj dokaz v obravnavanem postopku) oziroma kako je to zahtevo mogoče interpretirati, že zato, ker v vlogi za odmero komunalnega prispevka trdita drugače, upravni organ (torej tudi drugostopenjski organ) ni imel podlage za postopanje na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ki sicer omogoča odločitev organa v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke.

14. Na drugačno presojo pa ne vpliva niti toženkina navedba v odgovoru tožbo, da tožnika v tožbi sama pritrjujeta, da je njun pooblaščenec in projektant navedel, da je obravnavani objekt (lahko) priključen na kanalizacijsko omrežje. Iz tožbenih navedb to namreč ne izhaja. To kar tožnika trdita v tretjem odstavku na 3. strani tožbe oziroma v zadnjem odstavku 1. točke tožbenih navedb, je, da navedba njunega pooblaščenca v zahtevi za legalizacijo objekta o tem, da je objekt priključen na odvajanje fekalnih voda ne pomeni, da se fekalne vode odvajajo v javno kanalizacijo, temveč da se odvajajo v „objektu lastno greznico“. Tožnika torej s tem trdita, da zahteva za legalizacijo, ki je priloga njuni vlogi za odmero komunalnega prispevka, ni v nasprotju s trditvami v vlogi, ni pa mogoče iz teh navedb zaključiti, da pritrjujeta toženkini ugotovitvi, da je priklop na kanalizacijo mogoč.

15. Ker ugotovljena kršitev upravnega postopka narekuje odpravo izpodbijane odločbe, bo morala toženka o tem, ali je priklop na kanalizacijo objekta tožnikov mogoč, ponovno odločati. Pred tem pa bo morala tožnikoma omogočiti, da se o vseh pravno relevantnih dejanskih okoliščinah izjavita še pred izdajo izpodbijane odločbe.

Glede površine gradbene parcele

16. Površino gradbene parcele stavbe, ki se upošteva pri izračunu komunalnega prispevka, kot pravilno navajata tožnika, definira prvi odstavek 181. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Ta določa, da gradbena parcela obsega prostorsko medsebojno povezano zemljišče, na, nad ali pod katerim je predvidena ali se nahaja stavba, in drugo zemljišče, ki je trajno namenjeno za redno rabo te stavbe. Gradbena parcela stavbe obsega tudi zemljišče, na, nad ali pod katerim je predviden ali se nahaja pomožni objekt stavbe, in zemljišče, ki je trajno namenjeno redni rabi tega pomožnega objekta.

17. Po četrtem odstavku 180. člena ZUreP-2 se gradbena parcela stavbe določi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Tak predpis je tudi občinski prostorski akt, ki ureja pogoje gradnje na območju občine in je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Toženkin OPN velikost in obliko gradbene parcele (to je parcele objekta, glej tudi 13. točko prvega odstavka 3. člena OPN) določa v 65. členu, pri čemer v tretjem odstavku, kolikor to ni določeno v posebnih določbah tega odloka, določa tudi najmanjšo velikost gradbene parcele. V petem odstavku istega člena, na katerega se opira toženka, pa OPN ureja dopustnost delitve zemljiških parcel stavbnih zemljišč.

18. Po presoji sodišča peti odstavek 65. člena OPN ni neposredno uporaben za določitev gradbene parcele v tem primeru, saj ureja zgolj dopustnost delitve zemljiških parcel. Kot izhaja iz prvega odstavka 181. člena ZUreP-2 in 13. točke prvega odstavka 3. člena OPN, pa gradbena parcela, ki jo je treba ugotoviti v tem primeru, pojmovno ni enaka zemljiški parceli. Toženka zato s tem, da pri ugotavljanju velikosti gradbene parcele ni upoštevala izvedene delitve zemljiških parcel, še ni ugotovila vseh pravno relevantnih okoliščin za določitev površine gradbene parcele.

19. Kot že rečeno, se gradbena parcela, na kateri bo stala nameravana gradnja, določi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tudi ob upoštevanju občinskega prostorskega akta. Ker pa gre v tej zadevi za legalizacijo objekta, torej za objekt, zgrajen brez gradbenega dovoljenja, bo treba, če se površine gradbene parcele ne bo dalo ugotoviti drugače, uporabiti določbe prvega odstavka 3. člena Odloka.

20. Ker navedeno pomeni, da zaradi zmotne uporabe določb ZUreP-1 in OPN toženka dejanskega stanja ni ugotovila popolno, je tudi to razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Glede bruto tlorisne površine objekta

21. Bruto tlorisno površino objekta je toženka ugotovila na podlagi navedbe v zahtevi za legalizacijo objekta, torej dokazni listini, priloženi vlogi tožnikov, ni pa pri izračunu bruto tlorisne površine objekta upoštevala zanju ugodnejšega podatka o neto tlorisni površini v javni evidenci, ki sta ga tožnika sicer navedla v svoji vlogi za odmero komunalnega prispevka. To je pojasnila s tem, da je navedba v zahtevi zanesljivejši podatek, saj neto tlorisne površine objektov v uradnih evidencah ne temeljijo nujno na strokovnem popisu nepremičnin, podatek v zahtevi za legalizacijo pa je opredelila strokovno usposobljena oseba.

22. Ker pa je treba v tej zadevi izpodbijano odločbo odpraviti iz že prej navedenih razlogov, se bo morala toženka v ponovljenem postopku, kolikor bosta tožnika seveda pri tem vztrajala tudi v upravnem postopku, opredeliti tudi do njunih navedb o tem, da je bila v tej zadevi neto tlorisna površina stavbe v javno evidenco (kataster stavb) vpisana na podlagi elaborata v skladu z določili Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN).

Glede nedoločnosti izreka

23. Tožnika pa neutemeljeno ugovarjata, da je izrek nedoločen, ker v njem ni določeno v kolikšnem deležu sta tožnika, ki sta solastnika nepremičnine, dolžna plačati odmerjen komunalni prispevek.

24. Po 220. členu ZUreP-2 se komunalni prispevek odmeri lastniku oziroma investitorju objekta. ZUreP-2 nima posebnih določb o odmeri v primeru, ko so investitorji solastniki. Plačilo komunalnega prispevka je po 43. členu Gradbenega zakona (GZ) eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, enako pa po določbah 116. in 117. člena GZ velja za legalizacijo, kar pomeni, da je tesno povezano ravno z gradnjo objekta in njegovo uporabo. Objekt pa se na komunalno opremo priključi kot celota, tj. kot en objekt in ne po solastniških deležih. Glede na to je pravilna razlaga, da za plačilo komunalnega prispevka lastniki odgovarjajo kot eden, tj. nerazdelno, kot smiselno izhaja tudi iz jezikovne razlage zakona, ki govori o lastniku kot zavezancu za plačilo. Razporeditev plačila med njimi pa je stvar njihovega notranjega razmerja. 1

Sklepno

25. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in na podlagi tretjega odstavka istega člena zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

26. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

27. Ker je sodišče ugodilo tožbi, sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato sta po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

1 Gl. tudi sodbo tega sodišča I U 1346/2019.