Appeal dismissed; court fee non-payment does not constitute an insurmountable barrier to legal protection.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti upniku 298,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa do plačila.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je odmerilo sodno takso za ugovor 44,00 EUR in da dolžnik ne navaja, da ne bi zmogel plačila te sodne takse. Ta je tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna, ni nesorazmerna in zato ni nepremostljiva stroškovna ovira. Zakaj dolžnik ni plačal sodne takse v roku ne pojasni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom štelo, da je umaknjen ugovor zoper sklep o izvršbi. Ugotovilo je, da je bil plačilni nalog z dne 14. 11. 2022 vročen dolžniku 25. 11. 2022, rok za plačilo sodne takse je iztekel 3. 12. 2022. Dolžnik ni plačal sodne takse niti v roku, ki mu ga je v plačilnem nalogu določilo sodišče, pri tem pa niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča nesorazmeren in nepravičen ukrep, ki ni v skladu s 23. členom Ustave RS, prav tako ni v skladu s 25. členom Ustave RS. Opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Kreuz proti Poljski z dne 19. 6. 2001, iz katere izhaja, da je sporno, če je z nacionalno zakonodajo sodno ukrepanje pogojeno s plačilom sodne takse. Zgolj zaradi tega, ker taksa ni bila plačana v postavljenem roku, ne more in ne sme trpeti nesorazmernih ter tako težkih posledic, zlasti v postopkih, kot je izvršba na podlagi verodostojne listine, kjer bi moralo biti pravno varstvo dolžnika še posebej skrbno. Posledica, ko nekdo ne plača takse v postavljenem roku, plača pa jo preden je bil izdan sklep o tem, da se šteje pritožba za umaknjeno, torej država dobi plačilo za procesno dejanje, ne zasleduje cilja, da je posamezniku nudeno pravno varstvo in da ima pravico do uporabe pravnega sredstva. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje, pri čemer bi moral zakonodajalec predvideti in omogočiti primere, ko je taksa plačana, sodišče pa o tem seznanjeno, kot v konkretnem primeru (sodišču je bilo poslano potrdilo o plačilu dne 22. 3. 2022). Sodišču predlaga, da sproži postopek za oceno ustavnosti oziroma na Sodišče EU naslovi predhodno vprašanje.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da dolžnik ne oporeka, da taksa za ugovor ni bila plačana pravočasno, temveč se postavi na stališče, da zaradi nepravočasno plačane takse ne bi smelo šteti, da je ugovor zoper sklep o izvršbi umaknjen, saj naj bi bile s tem kršene ustavne pravice ter na široko argumentira, da Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) naj bi ne bil v skladu z Ustavo RS, ker naj ne bi bilo dovoljeno pogojevati pravna sredstva s plačilom sodne takse. Glede vprašanja pogojevanja pravnih sredstev s plačilom sodne takse obstaja bogata praksa Ustavnega sodišča, ki se je o tem vprašanju že opredeljevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V dejanskih okoliščinah te zadeve, kot bodo ugotovljene, ne držijo očitki: (-) da je odločitev sodišča prve stopnje nesorazmeren in nepravičen ukrep, ki ni v skladu s 23. in 25. členom Ustave RS, (-) da je neustavna zakonska določba, ko je zgolj zaradi neplačila sodne takse odvzeto sodno varstvo, odvzeta pravica do pravnega sredstva in do sodnega varstva, (-) da je sankcija prestroga, (-) da mu je nesorazmerno otežen pristop do sodišča in sodnega varstva, (-) da zgolj zaradi tega, ker taksa ni bila plačana v postavljenem roku, ne more in ne sme trpeti nesorazmernih in tako težkih posledic, zlasti v postopkih, kot je izvršba na podlagi verodostojne listine, kjer bi moralo biti pravno varstvo dolžnika še posebej skrbno, (-) da je v našem pravu plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za obravnavo pritožbe v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

6. Dolžnik neutemeljeno navaja, da je v tem primeru država dobila plačilo za procesno dejanje, da je bila taksa plačana, sodišče o tem seznanjeno in poslano potrdilo o plačilu dne 22. 3. 2022, da je bila taksa plačana po roku in pred izdajo izpodbijanega sklepa. V tem primeru dolžnik ni plačal sodne takse, tudi ni poslal potrdila o plačilu dne 22. 3. 2022, česar niti ni mogel, saj je upnik vložil predlog za izvršbo po tem datumu in sicer 14. 10. 2022.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilne dejanske okoliščine, da je bil plačilni nalog z dne 14. 11. 2022 vročen dolžniku 25. 11. 2022, rok za plačilo sodne takse je iztekel 3. 12. 2022, dolžnik ni plačal sodne takse niti v roku, ki mu ga je v plačilnem nalogu določilo sodišče, pri tem pa niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Teh ugotovitev dolžnik ne izpodbija.

8. Nadalje dolžnik navaja, da je ustavna pravica do pravnega sredstva stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse v postavljenem roku, zagotovljena prek drugega poglavja ZST-1, posamezniku, ki pa se ne more sklicevati na navedene določbe, pa zgolj zaradi neplačila v roku, ni zagotovljena, da z vidika pravice do sodnega varstva in do pravnega sredstva so sodne takse lahko protiustavne, ko je taksni zavezanec stranka, ki je v zelo dobrem premoženjskem stanju in zato ni upravičena do taksnih olajšav (oprostitve, odloga ali obročnega plačila) in s tem podaljšanega odločanja o upravičenosti plačila sodne takse. Iz teh navedb sledi, da dolžnik ni stranka, ki bi lahko uveljavljala pravico do oprostitve, odloga, obročnega plačila sodne takse, pač pa je stranka, ki zmore plačati sodno takso. V plačilnem nalogu z dne 14. 11. 2022 je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za ugovor 44,00 EUR.

9. Dolžnik se v pritožbi sicer sklicuje na splošne določbe prvega do tretjega odstavka 105.a člena ZPP, vendar gre v zadevi za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kjer je plačilo sodne takse specialno urejeno v 29.b členu ZIZ. Tako prvi, drugi in peti odstavek 29.b člena ZIZ določajo, da ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora in pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najpozneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom iz drugega in tretjega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.

10. Glede zakonske ureditve 29.b člena ZIZ in njene ustavne skladnosti že dolžnik navaja, da lahko država pogojuje dostop do sodišč in vlaganje pravnih sredstev zoper njihove odločitve s plačilom sodnih taks, za kar ima podlago v 146. členu Ustave RS. Prav tako se dolžnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-46/15-15 1 in dodaja, da evropske zakonodaje ne nudijo pravnega varstva brezplačno oziroma ga nudijo, če so za to pri posamezniku izpolnjeni pogoji. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na predlog za sprejetje predhodne odredbe v zadevi EPIC Financial consulting G.m.b.H proti Republiki Avstriji, kjer je šlo za neplačilo taks za pritožbo zoper odločitve upravnih sodišč pred ustavnim sodiščem ali vrhovnim upravnim sodiščem. V obravnavani zadevi ne gre za upravno zadevo, kjer gre za razmerje med posameznikom in državo, ampak gre za civilnopravno razmerje med posamezniki, ki so v enakopravnem položaju.

11. ESČP plačila sodne takse ne pojmuje kot tako omejitev izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ki bi bila sama po sebi nedopustna 2 . Ocena ali je imel posameznik v konkretnem primeru dostop do obravnave pred sodiščem, je v ustaljeni praksi ESČP odvisna od dveh dejavnikov: to sta višina predpisane takse, ki jo je treba presojati v luči konkretnega primera, vključno s posameznikovo zmožnostjo plačila in faza postopka, v kateri je ta obveznost vzpostavljena 3 .

12. Ugotovljeno je že bilo, da je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za ugovor 44,00 EUR in da dolžnik ne navaja, da ne bi zmogel plačila te sodne takse. Ta je tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna, ni nesorazmerna in zato ni nepremostljiva stroškovna ovira. Zakaj dolžnik ni plačal sodne takse v roku ne pojasni. Razlogi za neplačilo so zato na njegovi strani. V zaključku pritožbe dolžnik neutemeljeno predlaga sodišču druge stopnje, da sproži postopek za oceno ustavnosti določb 29.b člena ZIZ oziroma, da na Sodišče EU naslovi predhodno vprašanje ali je plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v skladu s pravom Sodišča EU in 6. členom EKČP. To vprašanje je lahko samo rešilo sodišče druge stopnje, zato ni prekinjalo postopka.

13. Sodišče prve stopnje je glede na pritožbeno neizpodbijane odločilne dejanske ugotovitve pravilno izdalo izpodbijani sklep v skladu s petim odstavkom 29.b člena ZIZ.

14. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Upnikovi stroški za odgovor na pritožbo so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ in sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za sestavo odgovora 400 točk po 7. točki tar. št. 31 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT. Skupaj znašajo upnikovi stroški 298,66 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006.

1 V tej odločbi je Ustavno sodišče zapisalo, da po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) pravica do dostopa do sodišča ni absolutna pravica in je lahko predmet omejitev, saj sama narava te pravice zahteva, naj država natančneje uredi način njenega izvrševanja. Tako pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave kot tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje.

2 Sklepa VSL II Cp 608/2020, I Cp 1532/2020.

3 Odločba Ustavnega sodišča U-I-191/14-16.