Appeal dismissed; debt not disproportionate to property value; no grounds for execution delay granted.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the debtor's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the request to delay enforcement of a debt against their primary residence. The debtor argued that the debt exceeded the property's value and that market conditions prevented a fair sale, but the court found no disproportionality between the 118,476.32 EUR debt and the 103,407.00 EUR assessed value of the properties. Consequently, the court ruled that the debtor failed to meet the statutory requirements for granting an execution delay under the Enforcement Act.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 55. člen; Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 338. člen: An appeal is inadmissible if it lacks specific grounds; a request for execution delay is denied when the debt is not disproportionate to the property's value and the debtor fails to prove irreparable harm.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. ter III. točki izreka.
[JEDRO]
Drugodolžnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da njegovi nepremičnini sicer predstavljata dom, da upnik izterjuje glavnico 118.476,32 EUR, da je ocenjena vrednost nepremičnin drugodolžnika 103.407,00 EUR ter da med dolgom in vrednostjo nepremičnin ni nesorazmerja.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom štelo za umaknjen ugovor prvodolžnika (I. točka izreka). Zavrnilo je ugovor drugodolžnika (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog dolžnikov za odlog izvršbe (III. točka izreka). Ugotovilo je, da navedbe drugodolžnika, da je hiša v fazi intenzivne prodaje, da se bodo nepremičnine v izvršilnem postopku prodale za nižjo ceno, da se je znašel v finančni situaciji zaradi korone, da skuša pridobiti garancijo za italijanskega dobavitelja, ki bi mu omogočil obročno odplačilo blaga, ne predstavljajo obrazloženega ugovornega razloga. V teku je izvršba na nepremičnine v lasti prvodolžnika do celote in nepremičnini v lasti drugodolžnika do celote, ki sta dom drugodolžnika, kar je sodišče ugotovilo z vpogledom v zemljiško knjigo ter portal prostora Ministrstva za okolje in prostor GURS. Upnik izterjuje glavnico 118.476,32 EUR. Iz portala GURS izhaja, da je vrednost nepremičnin prvodolžnika na 31. 3. 2020 ocenjena na 25.842,00 EUR, vrednost nepremičnin v lasti drugodolžnika pa na 103.407,00 EUR. Dolg ni nesorazmeren glede na vrednost nepremičnin, pogoji za odlog izvršbe po uradni dolžnosti niso podani. Dolžnika nista zatrjevala nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode.
2. Zoper (smiselno) II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo drugodolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je bila sodna taksa plačana in naj sodišče ponovno preveri plačilo. V primeru neupoštevanja plačila je verjetno upravičen prejeti vračilo sodne takse. Hiša je družinsko bivališče in bivanjskega problema ni zmožen rešiti. Pojavlja se kupec za spodnjo etažo, zobozdravnica, ki bo urejala v prostorih ordinacijo. Prodaja te bi omogočila delno plačilo dolga do 1/3, zgornja etaža bi bila lažje prodajljiva, saj je potem cena 150.000,00 EUR. S prodajo bodo bližje rešitvi problema, obstaja pa možnost, da kupi celoto.
3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Uvodne pritožbene navedbe o plačilu sodne takse niso pravno pomembne, saj je sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo ugovor drugodolžnika po tem, ko je plačal sodno takso za ugovor. Njeno plačilo je procesna predpostavka za odločanje v skladu s petim odstavkom 29.b člena ZIZ. Po plačilu sodne takse in po vsebinskem obravnavanju ugovora stranka ni upravičena do vračila sodne takse.
6. Drugodolžnik ne izpodbija ugotovitev in zaključka sodišča prve stopnje, da njegove ugovorne trditve niso predstavljale obrazloženega razloga v smislu 55. člena ZIZ (5. točka obrazložitve sklepa).
7. Nadalje drugodolžnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da njegovi nepremičnini sicer predstavljata dom, da upnik izterjuje glavnico 118.476,32 EUR, da je ocenjena vrednost nepremičnin drugodolžnika 103.407,00 EUR ter da med dolgom in vrednostjo nepremičnin ni nesorazmerja (9. točka obrazložitve sklepa). Tudi ne izpodbija ugotovitev, da ni zatrjeval nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Ostale pritožbene navedbe glede novega kupca za nepremičnino so pritožbene novote. Ker drugodolžnik ni pojasnil zakaj trditev ni mogel podati v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor dolžnika in predlog za odlog izvršbe v skladu z 71. členom ZIZ.
8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.