Supreme Court allows review regarding interpretation of pharmacy branch permit scope limited to granting municipality.
Legislator summary
AI generatedThe Administrative Court dismissed the plaintiff's appeal against a mayor's rejection of a pharmacy branch application, ruling permits are valid only within the granting municipality. The plaintiff requested Supreme Court review, arguing the decision violated constitutional rights and created legal uncertainty due to inconsistent lower court rulings. The Supreme Court granted review only for the specific legal question concerning the territorial scope of the permit, while denying it for other constitutional claims.
Legislator headnote
AI generatedArticle 39, paragraph 2 of the Law on Pharmacy; Article 10, paragraph 3 of the Law on Pharmacy: A permit for a pharmacy branch is valid only within the municipality that granted the original license, not extending to other municipalities.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se dopusti glede vprašanja:
1. Ali je sodišče pravilno razlagalo in uporabilo določbi drugega odstavka 39. čl. ZLD-1 in tretjega odstavka 10. čl. ZLD-1 na način, da ima koncesionar materialno upravičenje podati vlogo za izdajo dovoljenja podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta)?
[JEDRO]
Revizija se dopusti glede vprašanja:
1. Ali je sodišče pravilno razlagalo in uporabilo določbi drugega odstavka 39. čl. ZLD-1 in tretjega odstavka 10. čl. ZLD-1 na način, da ima koncesionar materialno upravičenje podati vlogo za izdajo dovoljenja podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta)?
[OBRAZLOŽITEV]
1. Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Župana Mestne občine Celje, št. 170-1/2019 z dne 23. 4. 2019, s katero je toženka zavrnila tožničino vlogo za odprtje podružnice lekarne.
2. V razlogih navedene pravnomočne sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je podružnica lekarne ena izmed treh oblik, poleg lekarne in priročne zaloge zdravil, izvajanja lekarniške dejavnosti na primarni ravni. Izvajalec lekarniške dejavnosti je fizična ali pravna oseba s koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti, javni lekarniški zavod, bolnišnica ali drugi izvajalci. Koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti podeljuje občina oziroma več sosednjih občin skupaj. Upravno sodišče nadaljuje, da ker je občina teritorialno organizirana skupnost, ki na podlagi Ustave RS in Zakona o lokalni samoupravi zgolj na svojem območju izvršuje naloge, ki so nanjo prinesene z zakoni (konkretno organiziranje primarne mreže lekarniške dejavnosti), podeljena koncesija velja zgolj na območju občine, ki jo je podelila.
3. Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnih pravnih vprašanj.
4. Predlog je delno utemeljen.
5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz 2. alineje drugega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je tožničinem predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).
6. V zvezi z dopuščenim vprašanjem tožnica zatrjuje poseg v 14. člen ter dodatno tudi 74., 33. in 49. člen Ustave RS, saj naj bi prihajalo do neenake obravnave med izvajalci lekarniške dejavnosti, predvsem med koncesionarji in javnimi zavodi. Izpodbijana odločitev Upravnega sodišča naj bi nasprotovala namenu zakonodajalca ter v praksi onemogočala učinkovito in stabilno delovanje izvajalcev lekarniške dejavnosti. Vrhovno sodišče se z vprašanjem izdaje dovoljenj za poslovanje podružnice lekarne, še ni ukvarjalo, zato je odgovor na zastavljeno vprašanje objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Tožnica pa je izkazala tudi neenotnost sodne prakse Upravnega sodišča, glede dopuščenega vprašanja, saj izpodbijana sodba zavzema nasprotno stališče, kot ga je zavzelo Upravno sodišče v zadevi I U 1027/2019.
7. V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.