Appeal dismissed; debtor must prove non-payment after creditor proves debt existence in enforcement proceedings.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dolžnost tožene stranke je bila, da po tem, ko je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljila in tudi predložila dokazila o njegovem obstoju, dokaže, da je vtoževane terjatve plačala oziroma da naj jih iz kakšnih drugih razlogov ni bila dolžna plačati. Ker ni bilo nikakršnih trditev in tudi nikakršnih predloženih dokazov, ni bilo podlage, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika dolžnika; če niso zatrjevana nikakršna dejstva, se jih z zaslišanjem ne da nadomestiti. Samo nasprotovanje zahtevku v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa za izpolnitev zahtev iz 212. člena ZPP ne zadostuje. Kakršnekoli navedbe v ugovoru, kljub temu, da je resnično, da predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine listine niso predložene, pa so sicer resnične, vendar se tega ne dokazuje z zaslišanji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki v roku petnajstih dni plačati tožeči stranki 5.124,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so specificirane (1. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo tudi povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 315,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 238. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da so bile njene navedbe zadostno konkretizirane in je ponudila tudi zadostne dokaze, tudi zaslišanje strank, ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo in tudi za kaj takega ni navedlo razlogov. Tudi dejansko stanje naj bi bilo napačno ugotovljeno oziroma ga sodišče sploh ni ugotavljalo, saj je tožena stranka ves čas oporekala tako temelju kot tudi višini terjatve ter tudi zapadlosti terjatve in je ponudila tudi vse razpoložljive dokaze, do česar se sodišče ni konkretneje opredeljevalo. Z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem sodišče toženi stranki naj ne bi dopustilo možnosti dokazovati nasprotnega, saj je štelo zahtevek že za dokazanega. Nezaslišanje tožene stranke naj bi pomenilo tudi kršitev načela kontradiktornosti in načela obojestranskega zaslišanja ter načela neposrednosti, toženi stranki naj bi kršilo pravico do izjave. Po njenem stališču bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti dokazovanje s predlaganimi dokazi in dati toženi stranki možnost svoje trditve tudi utemeljiti in upravičiti.

6. Postopek se je začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine. V ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi je tožena stranka navedla, da zaradi narave postopka sklepu niti niso bile priložene verodostojne listine, zato se o listinah in sami terjatvi sploh ne more izjasniti ter predlaga, da sodišče upniku naloži predložitev listin, da se bo lahko tožena stranka o njih izjasnila. Nadalje je navedla, da s tožečo stranko ni imela poslovnih razmerij, iz katerih bi lahko izhajala terjatev upnika v vtoževani višini, sta pa stranki poslovno sodelovali in je tožena stranka svoje obveznosti tudi poravnala, čeprav občasno z zamudo; tožena stranka pa v svojih poslovnih knjigah nima zavedenega enakega dolga, kot je opredeljen v izpodbijanem sklepu. Nadalje je še navedla, da gre za zatrjevanje negativnega dejstva, česar tožena stranka ni dolžna in niti ne more dokazovati ter je dokazno breme na tožeči stranki. V zvezi s tem je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in pa vpogled v verodostojne listine, katerih predložitev naj se naloži tožeči stranki. Zaključila je z navedbo, da se bo o vtoževani terjatvi izjasnila potem, ko bo prejela listine.

7. Ko se je postopek nadaljeval kot pravdni postopek, je tožeča stranka tožbo dopolnila, predložila je tudi same račune oziroma dobavnice za dobavljeno blago, razni material in pa za opravo drugih del, ki pa jih tožena stranka ni plačala. Iz spisa je nadalje razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki to vlogo 13. 10. 2021 vročilo skupaj z listinami in pozivom, naj na vlogo tožeče stranke odgovori v roku petnajstih dni. Nadalje je sodišče prve stopnje, ko je pravdni stranki vabilo na razpisani narok za dne 28. 1. 2022, toženi stranki ponovno poslalo poziv za odgovor na vlogo in ji postavilo rok za odgovor do 10. 1. 2022. Vabilo in poziv je tožena stranka prejela 27. 12. 2021. Ta narok je bil sicer preklican, nov pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo sta bila razpisana za dne 18. 3. 2022. Tožena stranka je vabilo na ta narok prejela 31. 1. 2022, vendar pa se naroka z dne 18. 3. 2022 ni udeležila in svojega izostanka tudi ni opravičila.

8. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo možnost, da se izjavi o vtoževani terjatvi, poziv za izjavo o dopolnitvi tožbe je toženi stranki poslalo celo dvakrat, pa nanj ni odgovorila niti se ni udeležila razpisanega naroka. Pri tem pa višje sodišče še ugotavlja, da je bilo bistvo ugovornih navedb v tem, da se tožena stranka o terjatvi sploh ne more izjaviti, saj listine niso bile priložene in tudi sama terjatev ni bila obrazložena, vse obveznosti iz poslovnega sodelovanja pa naj bi tožena stranka tudi poravnala, čeprav občasno z zamudo. Res je v zvezi s tem predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa pri tem sploh ne gre za dejstva, ki bi jih bilo treba dokazovati. Je pa bila dolžnost tožene stranke, da po tem, ko je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljila in tudi predložila dokazila o njegovem obstoju, dokaže, da je vtoževane terjatve plačala oziroma da naj jih iz kakšnih drugih razlogov ni bila dolžna plačati. Kakršnekoli trditve tožene stranke pa so v celoti izostale. Ker ni bilo nikakršnih trditev in tudi nikakršnih predloženih dokazov, ni bilo podlage, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika dolžnika; če niso zatrjevana nikakršna dejstva, se jih z zaslišanjem ne da nadomestiti. Samo nasprotovanje zahtevku v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa za izpolnitev zahtev iz 212. člena ZPP ne zadostuje. Kakršnekoli navedbe v ugovoru, kljub temu, da je resnično, da predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine listine niso predložene, pa so sicer resnične, vendar se tega ne dokazuje z zaslišanji.

9. Sodišče prve stopnje je na narok, ki ga je tudi pravilno opravilo, vabilo toženo stranko, pa se ga ni udeležila. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki dalo vse možnosti za izjavo o zahtevku, pa se je tožena stranka temu sama odpovedala, ko na narok ni pristopila niti ni vložila pisne vloge kljub dvema pozivoma sodišča prve stopnje. Ob tem višje sodišče še poudarja, da bi bilo glede na tako stanje zadeve napačno, če bi sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in bi ravno s tem šele kršilo določila ZPP, ko bi izvajalo dokazovanje dejstev, ki sploh niso bila zatrjevana ali ki jih niti ni potrebno dokazovati. Kakršnokoli morebitno plačilo pa se niti ne dokazuje z zaslišanjem strank, temveč imajo pravne osebe o tem listinsko dokumentacijo.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.