Appeal dismissed; burden of proof on defendants to rebut service record presumption.

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilca morata plačati sodno takso za pritožbo, vsak v znesku 75,00 EUR.

[JEDRO]

Storilca imata možnost domnevo o resničnosti podatkov vročilnice izpodbiti, vendar je trditveno in dokazno breme za take trditve na njiju. Sodišču zgolj na podlagi zapisa, da sta pisanje prejela 12.12.2022, ni bilo treba opravljati nobenih dodatnih poizvedb. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo dodatno aktivnost sodišča mogoče zahtevati le v primeru, da na podlagi navedb strank nastane utemeljen dvom v pravilnost vročitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru kot prepozno zavrglo zahtevo storilcev za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Inšpektorata RS za okolje in prostor opr. št. 7100-1339/2022-5 z dne 10.11.2022.

2. Zoper sklep se storilca pritožujeta. Navajata, da sta v zahtevi za sodno varstvo izrecno navedla, da sta odločbo prejela v poštni nabiralnik 12.12.2022 in je bila zato zahteva za sodno varstvo pravočasna. Predhodno pa nista bila obveščena, da jima je bila odločba prvič poskušana vročiti 25.11.2022 in da je takrat začel teči 15 dnevni rok. V predalčnik namreč nista prejela obvestila o prejetem pisanju, zato se kot datum vročitve mora šteti 12.12.2022. Pred odločitvijo o zavrženju bi sodišče moralo raziskati dejansko stanje in preveriti navedbe strank, če te trdijo, da pravno sredstvo vlagajo v predpisanem roku. Stranki bi moralo sodišče pozvati, da predložita dokaze za svoje trditve, da sta pisanje prejeli 12.12.2022. Pri pravni osebi bi lahko šlo za primer, da je bilo obvestilo vloženo v napačen predalčnik, saj ima na naslovu sedež kar 35 različnih pravnih oseb. O tem, da niso prejeli obvestil o poskušani vročitvi in o tem, da je v preteklosti na tem naslovu že prihajalo od napačnih vročitev, lahko izpovesta A. A. in B. B. Zaradi kršitve pravice do izjave in napačne ugotovitve dejanske stanja je bila kršena tudi ustavna pravica pritožnikov iz 22. člena Ustave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zahtevi za sodno varstvo sta vlagatelja zgolj navajala, da sta odločbo o prekršku prejela 12.12.2022, pri čemer teh svojih navedb nista z ničemer dodatno obrazložila. Vročilnica je javna listina, za katero velja domneva, da so na njej zapisani podatki resnični. Iz vročilnic tako izhaja, da je vročevalec pisanje skušal vročiti 25.11.2022 in da je bilo naslovnikoma v hišnih predalčnikih puščeno obvestilo o prispeli pošiljki s pozivom, da pisanje dvigneta na pošti v 15 dneh, sicer se bo pisanje štelo za vročeno s pretekom tega roka. Pisanja v roku nista dvignila. Storilca imata možnost domnevo o resničnosti podatkov vročilnice izpodbiti, vendar je trditveno in dokazno breme za take trditve na njiju. Zgolj z navedbo, da sta pisanje prejela 12.12.2022, jima ni uspelo niti vzbuditi dvoma v podatek, da se pisanje šteje za vročeno 10.12.2022. Da je bilo pisanje puščeno v predalčniku 12.12.2022, izhaja že iz vročilnice, vendar to na dan, ko se pisanje šteje za vročeno, ne vpliva. Po tretjem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) namreč velja v primeru, da naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, od kar mu je bilo puščeno sporočilo, vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka pa vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Sodišču zgolj na podlagi zapisa, da sta pisanje prejela 12.12.2022, ni bilo treba opravljati nobenih dodatnih poizvedb. Sodna praksa, na katero se sklicujeta pritožnika, za ta primer ni uporabna, saj se vse odločbe nanašajo na drugačne okoliščine 1 . Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo dodatno aktivnost sodišča mogoče zahtevati le v primeru, da na podlagi pravočasnih navedb strank nastane utemeljen dvom v pravilnost vročitve.

5. Pritožnika sta sicer v pritožbi prvič navedla, da obvestila o prejetem pisanju nista prejela, vendar je to njuno zanikanje le pavšalno. V zvezi z vročitvijo odgovorni osebi (na njen domač naslov) pritožnika nista navedla ničesar. Pri vročanju pravni osebi pa zgolj dvomi, da bi bilo obvestilo lahko dano v kakšen drug predalčnik, ne zadoščajo, da bi storilka vzbudila dvom v resničnost dejstva, navedenega v vročilnici, zato v zvezi s tem ni potrebno nobeno izvajanje dokazov.

6. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (tretji odstavek 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1).

7. Pritožnika morata na podlagi taksne tarife 8213 Zakona o sodnih taksah plačati vsak po 75,00 EUR sodne takse za pritožbo.

1 V zadevi I Up 194/2019 sodišče ni razpolagalo z vročilnico, v zadevi I Up 84/2019 je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da ni pristojno za dejanska vprašanja, v zadevi I Up 19/2020 je stranka pravočasno izrecno nasprotovala navedbi, da naj bi prejela sporočilo o poskušani vročitvi, ...