Appeal dismissed; law does not require re-examining detention grounds after final judgment.

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO]

Zakon ne nalaga dolžnosti ponovnega preverjanja pripornih razlogov po pravnomočnosti sodbe niti sodišču prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so po pravnomočnosti sodbe zoper oba obsojenca razlogi za pripor še podani.

2. Zoper sklep se oba zagovornika pritožujeta kot navajata iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče izpodbijan sklep razveljavi in pripor odpravi, zagovornik obsojenega B. B. pa podredno še vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj.

5. Po sodbi drugostopenjskega sodišča se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe zagovornika A. A. o stvarni nepristojnosti sodišča prve stopnje. Pritrditi gre pritožbi, da tretji odstavek 394. člena ZKP nalaga dolžnost drugostopenjskega sodišča, da to preizkuša priporne razloge, vendar je zakonsko določilo treba razlagati restriktivno, saj zakonska obveza sodišča druge stopnje obstoji le v določenih primerih ob odločanju o pritožbi zoper sodbo. V konkretnem ne gre za takšno zakonsko predvideno situacijo, zato sodišče druge stopnje nima zakonske podlage za sprejem takšne odločitve. Zakon pa ne nalaga dolžnosti ponovnega preverjanja pripornih razlogov po pravnomočnosti sodbe niti sodišču prve stopnje. Na tem mestu pa je potrebno izpostaviti, da je z izdajo predmetnega sklepa, ob ponovnem tehtanju pripornih razlogov prvostopenjsko sodišče ravnalo v korist obsojencev in v nobenem pogledu ne v njuno škodo, zato z izdajo pritožbeno izpodbijanega sklepa v njune ustavno in zakonsko zagotovljene pravice ni poseglo.

6. Pritrditi pa ni mogoče pritožbenim trditvam glede nerazumljivosti izreka sklepa zaradi odsotnosti časovne opredelitve trajanja pripora v izreku, saj gre za ugotovitven sklep s katerim sodišče preverja obstoj pripornih razlogov in z njim ne odreja trajanja pripora. Pripor je namreč samo začasen ukrep, ki traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno, v skladno z maksimalnimi zakonsko določenimi roki. Trajanje pripora je odvisno od teka konkretnega kazenskega postopka, v konkretnem primeru od nastopa trenutka izvršljivosti pravnomočne sodbe in je torej datumsko v naprej tudi nedoločljivo. Drugostopenjsko sodišče ocenjuje, da izrek je izrek prvostopenjskega sodišča razumljiv in obsega vse kar je potrebno, zato pritožbeno zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Pripor, odrejen po določbah 361. člena ZKP sme trajati do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Ob upoštevanju dejstva, da sta oba obsojenca državljana drugih držav in slovenskega jezika ne razumeta, je izvršljivost sodne odločbe vezana na vročitev prevoda sodbe v jezik, ki ga razumeta. Prvostopenjsko sodišče je prevod sodne odločbe, ki je postala pravnomočna 19. 9. 2022, vročilo obsojenemu B. B. 3. 10. 2022, obsojenemu pa 30. 9. 2022. Kot neutemeljene se zato izkažejo pritožbene trditve vezane na pričetek prestajanja zaporne kazni in uporabo predpisov v zvezi s tem, saj je šele po vročitvi prevoda sodba postala izvršljiva, od trenutka izvršljivosti, ki prvostopenjskemu sodišču v času sprejema pritožbeno napadene odločitve še ni bil znan, pa je tudi odvisno prenehanje pripora in nastop pogojev za napotitev obsojencev na prestajanje kazni zapora.

8. Ob upoštevanju dejstva, da sta bila v času izdaje pritožbeno izpodbijanega sklepa oba obsojenca še v priporu in torej zaporne kazni še nista pričela prestajati, je odveč pritožbena razprava o vplivu prestajanja zaporne kazni na obstoj ponovitvene nevarnosti in begosumnosti kot tudi na neogibnost, nujnost in sorazmernost odrejenega pripora. Obstoj vseh pripornih pogojev za oba obsojenca je bil pravnomočno ugotovljen že s sklepoma o odreditvi pripora Okrožnega sodišča v Celju z dne 20. 6. 2022 v zvezi s sklepoma Višjega sodišča v Celju z dne 7. 7. 2022 in 8. 7. 2022, prvostopenjsko sodišče pa je tudi v izpodbijanem sklepu ponovno razumsko obrazložilo in utemeljilo vse pogoje osebnega omejevalnega ukrepa. Ob tem ko pritožbi v zvezi s pogoji za pripor druge konkretizacije ne ponudita, po sodbi drugostopenjskega sodišča ugotovitev izpodbijanega sklepa ne moreta postaviti pod vprašaj.

9. Glede na obrazloženo, ob tem ko pritožbi konkretizacije drugih zatrjevanih pritožbenih razlogov ne ponudita, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbi zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

10. Če bo za obsojenca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.