Appeal against detention order dismissed; prior conviction and subjective traits outweigh children's health issues.

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO]

V drugačno presojo neogibnosti pripora ne prepričajo niti navedbe pritožnikov o zdravstvenih težavah njunih otrok, saj gre za okoliščini, ki so obstajale že v času storitve obtožencema očitanega kaznivega dejanja, vendar pa kot izhaja iz ugotovljene utemeljenosti suma nanju niso imele vpliva, da ne bi s kriminalno dejavnostjo nadaljevala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtožene A. A., B. B. in C. C. še podani.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženih C. C. in A. A. Zagovorniki obtoženega C. C. vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo odreditev milejšega ukrepa - hišnega pripora. Zagovornica obtoženega A. A. pritožbo smiselno vlaga iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da obtoženca izpusti iz pripora.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikoma namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencema očitanih kaznivih dejanj, za obstoj ponovitvene nevarnosti ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, utemeljen sum, ob tem, ko ni ugotovilo novih okoliščin in dejstev, ki bi utemeljen sum omajale, naslonilo na pravnomočno obtožnico in na vse dokaze, na katerih le-ta temelji. Pritrditi gre pritožniku, ko zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do spremembe obtožnice z dne 7. 9. 2022, vendar pritožbeno sodišče na tem mestu zaključuje, da zmanjšana vrednost odtujenega zneska na danost utemeljenega suma ne vpliva, bistveno pa tudi ni zmanjšana teža očitanega kaznivega dejanja, saj naj bi obtoženci pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj vzeli vso najdeno gotovino in je bil torej sam znesek odtujitve odvisen od razpoložljivega in najdenega.

6. Subjektivno plat ponovitvene nevarnosti obtoženega A. A., je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na njegovi predkaznovanosti, okolju in razmerah v katerih živi ter na njegovih negativnih osebnih lastnostih. Ko za obstoj ponovitvene nevarnosti zadostuje že ena izkazana objektivna in ena subjektivna okoliščina ponovitvene nevarnosti, je zlasti ob številnih ugotovljenih subjektivnih okoliščinah in ob upoštevanju teže očitanega kaznivega dejanja, odveč pritožbena razprava o vplivu predkaznovanosti na samo ponovitveno nevarnost. Nestrinjanje z ugotovljenim specialnim povratništvom (15 obsodb, tudi za kazniva dejanja zoper premoženje in kazniva dejanja z elementi nasilja) pa tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča kaže zgolj na pritožbeno nestrinjanje obtoženca z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče tako nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitev, da je pri obtožencu, ki obstoj ponovitvene nevarnosti izpodbija, izkazana konkretna in izrazita ponovitvena nevarnost, ki v nasprotju s pritožbenim pomislekom ne temelji na rasni diskriminaciji, kar je sodišče obsežno utemeljilo z izpostavljanjem številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obtoženca.

7. Pravilna in vsebinsko celovito utemeljena so po sodbi drugostopenjskega sodišča tudi sklepanja sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, kot najhujše oblike posega v pravice do osebne svobode obtožencev. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da je pripor edini omejevalni ukrep, ki v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije pride v poštev za zagotavljanje varnosti ljudi in njihovega premoženja. Obstoj pripornih razlogov je, v nasprotju s pritožbeno zatrjevanim, sodišče prve stopnje utemeljilo na osebnih okoliščinah in ravnanjih vsakega od obtožencev, dodatne okoliščine pa izpostavilo še pri obtoženem C. C. in s tem tudi po sodbi pritožbenega sodišča osebni omejevalni ukrep v zadostni meri individualiziralo. V drugačno presojo neogibnosti pripora ne prepričajo niti navedbe pritožnikov o zdravstvenih težavah njunih otrok, saj gre za okoliščini, ki so obstajale že v času storitve obtožencema očitanega kaznivega dejanja, vendar pa kot izhaja iz ugotovljene utemeljenosti suma nanju niso imele vpliva, da ne bi s kriminalno dejavnostjo nadaljevala. Tudi zatrjevane zdravstvene težave partnerke obtoženega C.C. ne vodijo do zaključka, da bi bilo pri tem obtožencu mogoče uporabiti drug nadomestni, oziroma milejši omejevalni ukrep. Vsak milejši ukrep namreč terja voljo in željo obtožencev, da z očitanimi kaznivimi dejanji ne nadaljujejo, tega pa obtoženca, glede na vse ugotovljeno, do sedaj nista bila sposobni izkazati.

8. Po stališču sodne prakse, se pojem „varnost ljudi“ iz 20. člena Ustave, ki pomeni temelj za opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, kadar gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine. V izpodbijanem sklepu je, v nasprotju z zatrjevanji zagovornika obtoženega Brezarja, ob uporabi načela sorazmernosti ustrezno pretehtano in obrazloženo, da je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obtožencev, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta nad posegom v obtoženčevi pravici do osebne svobode.

9. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je torej sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo vse predpostavke za podanost pripornih razlogov, in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o ugotovitvi pogojev za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.