Mental health court dismisses forced hospitalization due to insufficient evidence of severe financial harm.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

39. člen ZDZdr kot pogoj za prisilno hospitalizacijo zahteva, da si oseba povzroča hudo premoženjsko škodo. Vsakršna premoženjska škoda še ne zadošča. Huda premoženjska škoda je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru napolniti z vsebino. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da je posodba zneska, ki je nekoliko višji od dveh mesečnih plač nasprotne udeleženke, huda premoženjska škoda.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka zadrži na zdravljenju na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice X do 28. 3. 2023. Tako je odločilo, ker je s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke dr. A. A. ugotovilo, da gre pri nasprotni udeleženki za psihotično paranoidno reakcijo z neustreznim odgovorom in pomanjkljivim stikom z realnostjo, zaradi katere si nasprotna udeleženka povzroča hudo premoženjsko škodo.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka, ki navaja, da je preklicala privolitev v psihiatrično zdravljenje in pojasnjuje razloge v zvezi s tem. Navaja o družinskih razmerah ter domnevnem nasilju in zlorabah, ki jih je bila deležna s strani očeta. Ima službo za nedoločen čas in se ob delu šola, plačala si je šolnino, navaja o svojih študijskih in športnih uspehih (med drugim je bila državna prvakinja v umetnostnem drsanju). Z mamo živi v skupnem gospodinjstvu, stikov imata malo, vendar namerava še naprej ostati z njo. Denar je res deloma posodila sodelavcu, vendar je obljubil, da ga bo vrnil.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) v 39. členu določa pogoje za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve. Pogoji so trije in vsi morajo biti izpolnjeni kumulativno: 1) da oseba ogroža svoje ali tuje življenje ali zdravje ali povzroča hudo premoženjsko škodo; 2) da je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) da navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot s prisilnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje obstoja vseh navedenih pogojev ni ugotovilo z zadostno stopnjo zanesljivosti.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da vzrokov in ogrožanja pri nasprotni udeleženki zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj nasprotna udeleženka nima uvida v svoje zdravstveno stanje, njen stik z realnostjo je še vedno hudo moten in pomanjkljiv, s čimer je izkazan tretji pogoj iz 39. člena ZDZdr. Obstoj drugega pogoja (obstoj duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje) je obrazložilo, vendar ni jasno, za kakšno obliko duševne motnje oziroma bolezni gre pri nasprotni udeleženki in kaj je vzrok za to bolezensko stanje. Izvedenec govori o psihotični paranoidni reakciji, vendar ni pojasnjeno, na kaj je nasprotna udeleženka tako reagirala in zakaj. Slednje utegne biti pomembno za presojo, ali gre za dalj časa trajajočo bolezen, ki terja zdravljenje, ali pa je morda šlo le za enkratno epizodo, ki se zelo verjetno ne bo ponovila. V tem delu je obrazložitev pomanjkljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1), kar je terjalo razveljavitev sklepa.

6. Predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo prvega pogoja. Ne zatrjuje se, da bi nasprotna udeleženka ogrožala svoje ali tuje življenje ali zdravje, temveč naj bi si povzročala večjo materialno škodo, saj je med drugim pridobila bančni kredit v višini 30.000 EUR, del denarja pa je nekritično posodila sodelavcu. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se nasprotna udeleženka materialno ogroža tudi s tem, ko pod vplivom psihotičnega doživljanja sodelavcem v službi piše bizarna elektronska sporočila, zaradi česar si lahko povsem onemogoči kariero. Iz obrazložitve je razvidno, da nasprotna udeleženka prejema okoli 1.700 EUR plače, od kredita 30.000 EUR je 16.000 EUR porabila za avto, 5.000 pa za plačilo šolnine; sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da bi bila ta izdatka očitno nerazumna oziroma nesmiselna, zato ni mogoče zaključiti, da si bi s tema dvema izdatkoma povzročala materialno škodo. Sodišče prve stopnje obrazloži le še znesek 3.800 EUR (malce več kot dve njeni plači), ki jih je domnevno nekritično posodila sodelavcu. Razlogi izpodbijanega sklepa, da naj bi sodelavec izkoristil bolezensko stanje nasprotne udeleženke in da ji denarja ne namerava vrniti, so pomanjkljivi, saj ni pojasnjeno, kako je sodišče te okoliščine ugotovilo in na podlagi česa zaključuje, da sodelavec denarja ne namerava vrniti. V zvezi s posojilom se izpodbijani sklep sklicuje tudi na nekakšne izjave svojcev (ni jasno, katerih), ki pa jih sodišče prve stopnje sploh ni zaslišalo, zato ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo ta dejstva. Poleg tega 39. člen ZDZdr kot pogoj za prisilno hospitalizacijo zahteva, da si oseba povzroča hudo premoženjsko škodo. Vsakršna premoženjska škoda še ne zadošča. Huda premoženjska škoda je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru napolniti z vsebino. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da je posodba zneska, ki je nekoliko višji od dveh mesečnih plač nasprotne udeleženke, huda premoženjska škoda. Brez posebnih okoliščin se zdi ta zaključek vsaj preuranjen, če ne napačen.

7. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da si lahko nadaljnjo škodo nasprotna udeleženka povzroči s tem, ko sodelavcem pošilja neprimerna elektronska sporočila, s čimer si lahko uniči kariero, so še bolj vsebinsko prazne in neargumentirane. Prvič, sploh ni jasno, za kakšna sporočila naj bi šlo, kaj je njihova vsebina; izpisa sporočil v spisu ni. Tako sploh ni mogoče preizkusiti, ali so bila ta sporočila resnično »bizarna« in ali je njihova vsebina res taka, da bi lahko ogrozila zaposlitev nasprotne udeleženke. Tudi ni obrazloženo, od kod je sodišče za to pošiljanje sporočil sploh izvedelo in na čem utemeljuje svoje zaključke, da jih je nasprotna udeleženka res pošiljala; ni obrazloženo, komu jih je pošiljala in v kakšnem kontekstu. Zato odločitve, da naj bi si nasprotna udeleženka povzročala hudo premoženjsko škodo z nekakšnimi bizarnimi sporočili, sploh ni mogoče preizkusiti.

8. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje vsaj preuranjena. Glede na pomen pravice, v katero je poseženo z ukrepom prisilnega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, mora biti odločitev sodišča o tem ustrezno skrbno, temeljito in preverljivo obrazložena. Izpodbijani sklep temu standardu ne zadosti. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz prejšnjih odstavkov.