Appeal dismissed; time since prior conviction and defendant's defense strategy are valid sentencing factors.

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Daljše časovno obdobje, ki je preteklo od zadnje pravnomočne sodbe za istovrstno kaznivo dejanje, je nedvomno okoliščina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pričakovati, da obdolženec tovrstnih kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je časovno oddaljenost od konkretnega dogodka potrebno šteti kot olajševalno okoliščino v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1.

V pritožbi izpostavljeni okoliščini, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni priznal, niti ni pokazal nikakršnega obžalovanja ni mogoče šteti kot obteževalni okoliščini. V okvir z Ustavo RS zagotovljene pravice do obrambe namreč sodi obdolženčeva pravica, da oblikuje in izvaja strategijo obrambe po svoji presoji in v skladu s svojimi interesi. Zagovor, v katerem obdolženec zanika storitev očitanega kaznivega dejanja in obramba z molkom sta zgolj dve strategiji obrambe, ki temeljita na domnevi nedolžnosti in izhajata iz temeljne pravice do poštenega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da obdolženca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Pritožbo vlaga državno tožilstvo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreče zaporno kazen v trajanju treh mesecev.

3. Na pritožbo je odgovorila obdolženčeva zagovornica B. B., odvetnica v Krškem in predlagala, da se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo, da je od zadnje pravnomočne obsodbe obdolženca 1 za istovrstno kaznivo dejanje minilo že nekaj let in zavrača pritožbeno naziranje, da časovna oddaljenost od pravnomočnih sodb ni tehten razlog za izrek sankcije opominjevalne narave, niti je ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino. Po določbi tretjega odstavka 58. člena KZ-1 sme sodišče izreči pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Daljše časovno obdobje, ki je preteklo od zadnje pravnomočne sodbe za istovrstno kaznivo dejanje, je nedvomno okoliščina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pričakovati, da obdolženec tovrstnih kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je časovno oddaljenost od konkretnega dogodka potrebno šteti kot olajševalno okoliščino v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1.

6. V pritožbi izpostavljeni okoliščini, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni priznal, niti ni pokazal nikakršnega obžalovanja pa prav gotovo ni mogoče šteti kot obteževalni okoliščini. V okvir z Ustavo RS zagotovljene pravice do obrambe namreč sodi obdolženčeva pravica, da oblikuje in izvaja strategijo obrambe po svoji presoji in v skladu s svojimi interesi. Zagovor, v katerem obdolženec zanika storitev očitanega kaznivega dejanja in obramba z molkom sta zgolj dve strategiji obrambe, ki temeljita na domnevi nedolžnosti in izhajata iz temeljne pravice do poštenega postopka.

7. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, ki je v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, kot olajševalne okoliščine na strani obdolženca upoštevalo, poleg časovne oddaljenosti od obravnavanega dejanja, tudi dejstvo, da je obdolženec oče treh mladoletnih otrok, ki jih je dolžan preživljati. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine na strani obdolženca ter mu utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave, z ustrezno določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

8. Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je bilo potrebno pritožbo državne tožilke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 8294/2015 z dne 19. 11. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 8294/2015 z dne 4. 5. 2016.