Appeal dismissed; debt discharge denied due to prior rejection and asset misappropriation within three years.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Ugovora upnikov sta imela za posledico sodno presojo obstoja ovire za odpust obveznosti, saj sodišče pri odločanju o začetku postopka za odpust obveznosti ovir glede zlorabe pravice do odpusta iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne preverja po uradni dolžnosti. Vendar potem, ko je bil postopek presoje ovir za odpust obveznosti sprožen, se v njem ni preverjal obstoj njunih terjatev, ampak se je presojalo ravnanje stečajne dolžnice v smislu obstoja ovir za odpust obveznosti, ki jih ZFPPIPP določa v 399. členu. Zato ne more biti uspešno sklicevanje pritožnice, da je odpadla ovira za odpust obveznosti potem, ko je bilo v pravdnih in upravnih postopkih ugotovljeno, da terjatvi navedenih dveh upnikov ne obstojita. Ovire za odpust obveznosti v obravnavani zadevi namreč nista predstavljali njuni terjatvi, ampak neodplačno razpolaganje stečajne dolžnice z njenim premoženjem znotraj triletnega obdobja od uvedbe stečajnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je stečajna dolžnica pravočasno pritožila, smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vračilo zadeve prvi stopnji v ponovno odločanje oziroma prekinitev postopka do presoje ocene ustavnosti 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.

3. V odgovoru na pritožbo je stečajni upravitelj predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi ponovno odloči.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tretji predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti (p. d. 272), ker je ugotovilo, da sta izpolnjeni obe predpostavki, zaradi katerih odpust obveznosti na podlagi druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni dovoljen, in sicer:

- ker je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno in od pravnomočnosti sklepa še ni preteklo deset let in

- ker je bil predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti zavrnjen zaradi ovire iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, to je zaradi zlorabe pravice do odpusta obveznosti.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti prvič zavrnilo s sklepom St ... z dne 30. 3. 2016 (p. d. 96), ki ga je višje sodišče potrdilo s sklepom Cst 292/2016 z dne 31. 5. 2016 (p. d. 106). Ker torej od pravnomočnosti slednjega še ni preteklo deset let, je izpolnjena prva predpostavka. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica obstoja te predpostavke ne izpodbija, saj s pritožbo uveljavlja, da njen primer zahteva, da se ji dopusti in obravnava ponoven predlog za odpust pred potekom desetih let.

7. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je bil predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti pravnomočno zavrnjen zaradi zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Kot izhaja iz sklepa višjega sodišča Cst 292/2016 z dne 31. 5. 2016 (p. d. 106) je bil ugotovljen obstoj neodplačnega razpolaganja znotraj triletnega obdobja od uvedbe stečajnega postopka, konkretno razpolaganja s premoženjem, ki ga je imela stečajna dolžnica v obliki depozita v višini 900.000,00 EUR pri Banki in ga je skupaj z natečenimi pogodbenimi obrestmi neodplačno prenesla na hčerko, tudi upnico v stečajnem postopku (ugovorni razlog iz takrat veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP, sedaj iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP v zvezi z domnevo iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Na pravnomočno ugotovljen obstoj navedene ovire za odpust obveznosti zaradi zlorabe pravice do odpusta obveznosti je sodišče vezano, kot je to v izpodbijanemu sklepu pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. S tem je izkazan obstoj tudi druge predpostavke zaradi katere odpust obveznosti ni dovoljen.

8. Stečajna dolžnica ponoven predlog za odpust obveznosti pred potekom desetih let opira na dejstvo, da je bilo v pravdnih in upravnih postopkih ugotovljeno, da terjatvi upnikov A. A. in Republike Slovenije, ki sta vložila ugovora zoper odpust, ne obstojita. Ker se je preko sodnih/upravnih odločb dokazalo, da noben od njiju nima terjatve, to po mnenju stečajne dolžnice ne more imeti za posledico le, da izgubita položaj aktivne stranke v postopku, saj sta z vložitvijo ugovorov močno posegla tudi v njen pravni položaj.

9. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi nepravilno enači obstoj terjatev upnikov, ki sta vložila ugovora zoper odpust obveznosti, z obstojem ovire za odpust obveznosti. Navedena, v pritožbi izpostavljena upnika, sta bila namreč edina upnika, ki sta vložila ugovora zoper odpust obveznosti stečajne dolžnice. Da sta zadostila pogojem iz 403. v zvezi s 385. členom ZFPPIPP in bila zato upravičena (aktivno legitimirana) vložiti ugovor zoper odpust obveznosti, je bilo v tem postopku že pravnomočno ugotovljeno. Ugovora navedenih dveh upnikov sta res imela za posledico sodno presojo obstoja ovire za odpust obveznosti, saj sodišče pri odločanju o začetku postopka za odpust obveznosti ovir glede zlorabe pravice do odpusta iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne preverja po uradni dolžnosti. Vendar potem, ko je bil postopek presoje ovir za odpust obveznosti sprožen, se v njem ni preverjal obstoj njunih terjatev, ampak se je presojalo ravnanje stečajne dolžnice v smislu obstoja ovir za odpust obveznosti, ki jih ZFPPIPP določa v 399. členu. Zato ne more biti uspešno sklicevanje pritožnice, da je odpadla ovira za odpust obveznosti potem, ko je bilo v pravdnih in upravnih postopkih ugotovljeno, da terjatvi navedenih dveh upnikov ne obstojita. Ovire za odpust obveznosti v obravnavani zadevi namreč nista predstavljali njuni terjatvi, ampak neodplačno razpolaganje stečajne dolžnice z njenim premoženjem znotraj triletnega obdobja od uvedbe stečajnega postopka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je v veljavi odločitev sodišča, ki ima temelj na upniško/dolžniškem razmerju, ki ga dokazano s sodno/upravno odločbo ni bilo. V veljavi je odločitev sodišča, ki ima temelj v ugotovitvi, da je stečajna dolžnica znotraj triletnega obdobja od uvedbe stečajnega postopka na hčerko neodplačno prenesla svoje premoženje večje vrednosti, kar predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere odpust obveznosti ni dovoljen. Višje sodišče še dodaja, da se učinki odpusta obveznosti oziroma ustavitev postopka odpusta obveznosti raztezajo na vse upnike in ne samo na ugovarjajoče se upnike. Tudi zato dejstvo, da upnik, ki je vložil ugovor zoper odpust, ampak v kasnejšem postopku ne uspe dokazati obstoja prijavljene terjatve, ne more imeti takšne posledice, kot jo s pritožbo uveljavlja stečajna dolžnica.

10. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-512/18 in U-I-464/20, v katerih so bile predmet presoje kršitve sodelovalne dolžnosti stečajnega dolžnika, in sicer njegove dosegljivosti sodišču in upravitelju (383.b člen ZFPPIPP) in obveznosti pri iskanju zaposlitve (2. točka prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP), saj je v obravnavani zadevi oviro za odpust predstavljala zloraba pravice do odpusta iz 399. člena ZFPPIPP. Kršitve sodelovalne dolžnosti, ki jo ima stečajni dolžnik tekom samega stečajnega postopka, predstavljajo razlog, ki je povsem drugačne narave kot ugotovljena zloraba iz naslova neodplačnega razpolaganja, ki se nanaša na triletno obdobje pred začetkom stečajnega postopka. Zato višje sodišče ne vidi razlogov, ki bi kazali na primerljivost položajev, ki naj bi po mnenju stečajne dolžnice upravičevala presojo ustavnosti. Tudi sicer 2. točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP obsega vrsto razlogov, zaradi katerih odpust ni dovoljen, pritožnica pa ne navede nobenih takšnih dejstev ali okoliščin, ki kažejo na neustavnost ovire iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (zloraba pravice do odpusta obveznosti). Predlog pritožnice zato po presoji sodišča ne daje podlage za oceno, da gre za neustavno ureditev. V luči okoliščin obravnavane zadeve pa višje sodišče tudi samo ne zazna protiustavnosti 2. alineje 2. točke drugega odstavka ZFPPIPP, po kateri odpust stečajni dolžnici ni bil dovoljen, ker je bilo o njem že pravnomočno odločeno in od pravnomočnosti sklepa še ni preteklo deset let, predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti pa je bil zavrnjen zaradi ovire iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.