Supreme Court dismisses review application as lower court rulings on civil damages and criminal attachment do not meet review criteria.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica od toženca uveljavlja povračilo škode (po določilih 179. in 181. člena OZ), ki jo je utrpela, ko je toženec v obdobju od julija 2014 do marca 2015 nad njo izvajal psihično in fizično nasilje, pri čemer je bil za ravnanje pravnomočno obsojen kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. KZ-1.

2. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino v višini 7.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper takšno sodbo vlaga toženec predlog za dopustitev revizije. V njem predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanj:

- Ali je pravdno sodišče pravilno upoštevalo vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo oziroma ali pa je nedopustno širilo obseg vezanosti določen v 14. členu ZPP, glede na to, da je tožeča stranka kot podlago vtoževani odškodnini navajala dejstva in okoliščine, dogodke in posledice, ki niso zajete v izreku sodbe kazenskega sodišča in je potem tudi sodba temeljila na dejstvih in okoliščinah, glede katerih je bil zahtevek zastaran in posledično potem tudi ugodilna sodba v tem delu nezakonita?

- Ali je prišlo zaradi interpretacije 14. člena ZPP na način, kot so to storila nižja sodišča, do neenakopravnega obravnavanja strank v postopku, kršitev načela kontradiktornosti in poseg v pravico do poštenega sojenja?

- Ali je prišlo do zastaranja tožničinega zahtevka v celoti ali vsaj deloma, glede na to, da so njene tožbene navedbe glede ravnanja toženca in nastalih posledic bistveno širše od dejanj, ki so zajeta v okviru kazenske sodbe, še posebej upoštevaje okoliščino, da tožnica v okviru kazenskega postopka ni postavila premoženjskopravnega zahtevka, pri čemer pa je toženec ves čas izpostavljal zastaranje cele vrste očitkov oz. uveljavljane škode, saj je šlo za pretečeni rok uveljavljanja nastale škode?

- Ali je mogoče glede vseh navedb in opisov škodnega dogodka, kot so zajete v tožbi tožnice, govoriti o identičnem dejanskem stanju tistemu, ki izhaja iz izreka kazenske obsodilne sodbe?

- Ali je tožnica navedbe za celotno vtoževano odškodnino in tudi s tem zahtevek podala pravočasno?

- Ali je tožnici mogoče očitati soprispevek k nastali škodi?

- Ali je sodišče neupravičeno prisodilo odškodnino za različne vrste škod, glede na to, da je upoštevalo iste trditve in iste posledice v okviru različne oblike škode?

- Ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo glede višine prisojene odškodnine?

- Ali je tožnici mogoče upravičeno priznati odškodnino za sekundarni strah glede na to, da gre za strah za izid zdravljenja, ki pa ga tožnica ni utrpela?

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V konkretni zadevi glede na odločitev nižjih sodišč zastavljena vprašanja tem merilom ne ustrezajo. Pogoji za dopustitev revizije tako niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).