Appeal dismissed because defendant raised inadmissible factual error arguments under ZP-1 § 66(2).

I. Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

[JEDRO]

Ob navedenem, ko storilec v pritožbi uveljavlja le pritožbene razloge, ki jih glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni dopustno uveljavljati, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot nedovoljeno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo ter storilcu naložilo v plačilo stroške postopka – sodno takso v višini 90,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje storilec uvodoma iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Iz vsebine pritožbe je nadalje razvidno, da se pritožbeni očitki nanašajo le na dejanski stan ugotovljenega prekrška, v zvezi s čemer pritožba zatrjuje, da ni bil v celoti oziroma pravilno ugotovljen, vsled česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter oprostitev storilca, oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Drugi odstavek 66. člena ZP-1, ki ureja pravico osebe, ki ji je bila izrečena sankcija, do pritožbe zoper odločitve sodišča v zvezi z zahtevami za sodno varstvo, ki niso bile zavržene, določa, da lahko te osebe vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da pritožbeni razlog zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku med drugim ugotovilo, da je bila hitrost storilcu izmerjena v naselju G., kjer je hitrost omejena na 50 km/h, da je storilec vozil s hitrostjo 67 km/h oziroma z upoštevano toleranco 62 km/h ter da je storilcu ob ustavitvi na kraju prekrška bila predočena izmerjena hitrost.

7. Storilec v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotnost ugotovitve, da mu je bila na kraju prekrška predočena hitrost ter da so mu policisti hitrost izmerili v naselju, saj sam zatrjuje, da je bila na kraju meritve hitrost s prometnim znakom omejena na 70 km/h. V zvezi s temi dejstvi izpostavlja, da je bilo pričanje policista A. A. nekonsistentno oziroma da je policist A. A. sam povedal, da lahko takšni znaki pri voznikih povzročijo zmedo. Ker s tem dejansko izpodbija dokazno oceno in sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, uveljavlja glede na zgoraj povzet drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.

8. Ob navedenem, ko storilec v pritožbi uveljavlja le pritožbene razloge, ki jih glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni dopustno uveljavljati, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1).

9. Na podlagi tretjega odstavka 147. člena ZP-1 se sodna taksa določi tudi, če je pritožba zavržena, zato mora pritožnik plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Višje sodišče je določilo sodno takso na podlagi tar. št. 8221 ZST-1 v višini 30,00 EUR, ki jo je storilec dolžan plačati v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, sicer se izterja prisilno.