Appeal dismissed; medical records show no need for ambulance escort, so only public transport costs are reimbursable.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Tožnikovo zdravstveno stanje pri oceni telesne okvare zagotovo ni bilo takšno, da bi za pregled na invalidsko komisijo I potreboval prevoz z reševalnim vozilom in pri tem celo spremljevalca. Ker kaj takega ne izhaja iz listinske medicinske dokumentacije, bi bil upravičen le do povračila stroškov v višini javnega prevoznega sredstva, če bi predložil vozovnico ali potrdilo o ceni na relaciji, ne glede na to, da ga je na pregled pripeljala hčerka z osebnim vozilom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločbe št. zadeve: ... št. dosjeja: ... z dne 13. 4. 2022 ter sklepa iste št. in priznanje pravice do povračila potnih stroškov za potovanje z osebnim avtomobilom od bivališča do sedeža območne enote toženega zavoda oz. podredno vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo tožnik vlaga laično pritožbo iz vseh razlogov s predlogom na spremembo tako, da se mu prizna povračilo stroškov s spremstvom za potovanje 23. 12. 2021 ob bivališča v A. do območne enote ZPIZ v B. ter povrne 2,15 EUR stroškov pritožbe v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Meni, da sodišče v 6. točki obrazložitve napačno zaključuje, da invalidska komisija (v nadaljevanju: IK I) dne 23. 12. 2021 ni ugotovila potrebe po spremstvu. Njena naloga je bila, da poda mnenje o telesni okvari (v nadaljevanju: TO) zaradi pravice do invalidnine. Dne 23. 12. 2021 zvečer po končani obravnavi na IK I je izpolnil obrazec za spremstvo. Do danes ni prejel mnenja izvedenskega organa o potrebnem spremstvu po 3. točki 4. člena Sklepa o povračilu potnih stroškov, saj ga noben organ ni obravnaval. Sklicuje se na 14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku 1 (ZUP), ki nalaga vodenje ekonomičnega postopka. Vendar toženi zavod vztraja pri svojem, zato mu nastajajo nesorazmerno visoki stroški. Kljub stroškom potovanja z osebnim avtom v spremstvu hčerke zahteva potrdilo o ceni javnega prevoza, ki znaša 4,2 kratnik cene vozovnice. Pritožbenemu sodišču predlaga razpis obravnave in spremembo izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku 2 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 339. člena ZPP ter pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu ni ugotovilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev. Hkrati ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. S prvostopenjsko sodbo, izdano na podlagi izpodbojne tožbe zoper odločbo z dne 13. 4. 2022 v zvezi s sklepom z dne 10. 2. 2022 o zavrnjeni zahtevi za povrnitev potnih stroškov za pregled na IK I. dne 23. 12. 2021 iz naslova kilometrine na relaciji A. – B. ter spremstva je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Čeprav pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da je IK I dne 23. 12. 2021 ocenjevala le TO in ne spremstvo za prihod na pregled in da je po 14. členu ZUP-a toženi zavod dolžan postopek voditi ekonomično, tovrstne navedbe za rešitev pritožbe pravno niso relevantne in ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane.

6. Kljub temu, da je tožnika dne 23. 12. 2021 na pregled na IK I pripeljala hčerka z osebnim vozilom, to samo po sebi ne pomeni, da je bilo spremstvo sploh potrebno. Iz listinske medicinske dokumentacije ne izhaja tovrstna potreba. Sicer pa je iz mnenja IK I z dne 23. 12. 2021 (B2) razvidno, da je bila pri tožniku ugotovljena 50 % TO zaradi naglušnosti, in da TO zaradi endoproteze in poškodbe hrbtenice ni bilo mogoče ocenjevati, ker za to ni bilo nobene dokumentacije o operaciji TEP kolka in RTG hrbtenice.

7. Ob navedenem sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje kilometrine v zvezi z uporabo osebnega vozila. Enako kot toženec v upravnem postopku je tudi sodišče pravilno uporabilo Sklep o povrnitvi stroškov 3 (Sklep), izdanim na temelju 184. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 4 (ZPIZ-2). ZPIZ-2 namreč zavod v 5. odst. 184. člena ZPIZ-2 pooblašča, da s splošnim aktom določi vrsto in način uporabe prevoznega sredstva, upoštevajoč zdravstveno stanje zavarovanca in dolžino poti, potovalne pogoje in način uveljavljanja povračil potnih stroškov ter znesek povračila prehrane in namestitve v času potovanja in bivanja v drugem kraju.

Cit. Sklep v 2. členu izrecno določa, da povračilo potnih stroškov obsega stroške javnega prevoza. V skladu s 4. členom Sklepa se zavarovancu potni stroški povrnejo na podlagi zahtevka, ki ga vloži pri zavodu ob predložitvi ustreznih dokazil, to je vozovnice ali potrdila o ceni javnega prevoza. Le če je glede na zdravstveno stanje zavarovanca potreben prevoz z reševalnim vozilom in potreben spremljevalec, mnenje poda izvedenski organ zavoda (3. odst. 4. člena).

8. Tožnikovo zdravstveno stanje pri oceni TO zagotovo ni bilo takšno, da bi za pregled na IK I potreboval prevoz z reševalnim vozilom in pri tem celo spremljevalca. Ker kaj takega ne izhaja iz listinske medicinske dokumentacije, bi bil upravičen le do povračila stroškov v višini javnega prevoznega sredstva na relaciji A. – B., če bi predložil vozovnico ali potrdilo o ceni na tej relaciji, ne glede na to, da ga je na pregled pripeljala hčerka z osebnim vozilom.

9. Ker prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, je tožbeni zahtevek na njuno odpravo v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 5 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo. Iz istih razlogov pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno izreči, da krije pritožnik sam 2,15 EUR priglašenih stroškov pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 88/99 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

3 Ur. l. RS, št. 3/2014.

4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

5 Ur. l. RS, št. 2/2004.