Appeal dismissed; lack of building permit or transfer contract irrelevant if construction was permitted and usage right transferred by acquiescence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da je bila gradnja garaže tožniku dovoljena s strani upravnih organov, nima nobenega pomena okoliščina, da za gradnjo garaže ni obstajalo gradbeno dovoljenje in da ni bila sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe. To je prvo sodišče pravilno obrazložilo. Bistveno je, da je bila tožniku gradnja dovoljena (na podlagi navedenih odločb republiških komitejev) in da je pravni prednik toženke za gradnjo vedel, ker ji ni nasprotoval, v takšnem položaju pa je zato prišlo do prenosa pravice uporabe nepremičnine na tožnika. Pravni prednik toženke bi lahko od tožnika terjal plačilo denarne odmene iz naslova prenosa pravice uporabe; če tega ni storil, to ne vpliva na zaključek, da je do prenosa pravice uporabe na tožnika prišlo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnik lastnik nepremičnine ID znak parcela 0000 2217, do celote. Odločilo je še, da toženka nosi stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da pravni prednik tožnika ni imel pravice uporabe na parceli št. 2217, zato je ugotovitev prvega sodišča v tem delu materialnopravno napačna. Toženka je bila pred vknjižbo lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) tudi zemljiškoknjižno evidentirana imetnica pravice uporabe. Lastninsko pravico na predmetni nepremičnini je pridobila na podlagi določb ZLNDL. Ustrezen razpolagalni akt o prenosu pravice uporabe na tožnika ni obstajal. Prav tako ni obstajalo gradbeno dovoljenje. Napačna je odločitev prvega sodišča, da je prišlo do prenosa pravice uporabe tožnika na podlagi odločb republiških komitejev. Pravni naslov za pridobitev pravice uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo je bila odločba občinskega organa za premoženjske zadeve. Nepomembno je, ali je bil objekt grajen ob vednosti in izrecnem dovoljenju toženke. Pravica uporabe se je prenašala odplačno in s pisnim dogovorom. Neodplačen prenos pravice uporabe je bil ničen. Upravnim dovoljenjem ni mogoče priznavati moči razpolagalnih aktov. Zemljišče se je oddalo s pogodbo ali z odločbo, v vsakem primeru pa samo na podlagi odločitve pristojnega organa.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je celovito in skrbno presodilo izvedene dokaze ter napravilo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe so pravilni in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijane sodbe. Pritožba zavrača materialnopravne zaključke prvega sodišča, pri čemer v bistvu le ponavlja svoja stališča, izražena v postopku pred prvim sodiščem.

6. Prvo sodišče je ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- tožnik je leta 1987 zgradil garažo na podlagi odločb takratnih republiških upravnih organov (iz teh odločb, prilogi A 7 in A 8, zoper kateri ni bil sprožen upravni spor, izhaja, da se je štelo, da je bila gradnja dovoljena in da za gradnjo garaže zadošča le priglasitev), to pa na spornem zemljišču (današnja parcela št. 2217), ki je bilo tedaj v družbeni lastnini, s pravico uporabe takratne Občine A.;

- pravna prednica toženke ni nasprotovala gradnji garaže (zanjo je vedela), prav tako ni nasprotovala (slednje velja tudi za toženko) tožnikovi uporabi oziroma posesti te garaže, to pa do 18. 10. 2017;

- garaža ni bila zgrajena na funkcionalnem zemljišču večstanovanjske stavbe na Ulica 13; na podlagi določb ZLNDL je bila na sporni nepremičnini vknjižena lastninska pravica v korist toženke, kot zemljiškoknjižne imetnice pravice uporabe.

7. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja tudi, da je bilo zemljišče, na katerem stoji garaža (danes parcela št. 2217) v času gradnje garaže del parcele št. 195/23, ki je bila družbena lastnina, na njej pa je imela Občina A. vknjiženo pravico uporabe (drugačna pritožbena trditev je protispisna). Okoliščina, da je bila toženka ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe spornega zemljišča, ni relevantna, saj je iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča razvidno, da je bila pravica uporabe na spornem zemljišču prenesena na tožnika, ki je zgradil garažo z dovoljenjem upravnega organa in ob vednosti takratne Občine A., zato je bil dejanski imetnik pravice uporabe sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZLNDL tožnik, ki je zato na podlagi tega zakona na tej nepremičnini tudi pridobil lastninsko pravico.

8. Ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da je bila gradnja garaže tožniku dovoljena s strani upravnih organov, nima nobenega pomena okoliščina, da za gradnjo garaže ni obstajalo gradbeno dovoljenje in da ni bila sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe. To je prvo sodišče pravilno obrazložilo (zlasti 29., 30. in 35. točka obrazložitve). Bistveno je, da je bila tožniku gradnja dovoljena (na podlagi navedenih odločb republiških komitejev) in da je pravni prednik toženke za gradnjo vedel, ker ji ni nasprotoval, v takšnem položaju pa je zato prišlo do prenosa pravice uporabe nepremičnine na tožnika. Pravni prednik toženke bi lahko od tožnika terjal plačilo denarne odmene iz naslova prenosa pravice uporabe; če tega ni storil, to ne vpliva na zaključek, da je do prenosa pravice uporabe na tožnika prišlo.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

10. Toženka ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Za odgovor na pritožbo zakon ne določa taksne obveznosti, zato je tožnikov stroškovni zahtevek iz tega naslova brezpredmeten.