Appeal dismissed; court suspended civil suit pending inheritance case resolution under ZPP Art. 206. 1630/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Načeloma sicer velja, da ima vsaka stranka pravico izjaviti se o navedbah nasprotne stranke, vključno z navedbami procesne narave, vendar ZPP v 206. členu med drugim določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Odločitev o prekinitvi sodišče sprejme po svoji presoji in ni vezano na predloge ali izjave strank, zato sodišče prve stopnje s tem, ko predloga tožnikov za prekinitev ni vročalo tožencem, ni kršilo njihove pravice do izjave.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Pravdne stranke so potencialni dediči po pokojnih A. A. in B. A. Toženci živijo v hiši, ki je predmet zapuščine po navedenih, tožniki pa od njih vtožujejo uporabnino za svoje dedne deleže. Ker zapuščinska postopka po zapustnikih še nista končana, še niso znani dedni deleži pravdnih strank.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravdni postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v zapuščinskih postopkih, ki se vodita pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. D 000/94 (po pokojni A. A.) in D 00/97 (po pokojnem B. A.). Obrazložilo je, da je vprašanje, kolikšni so dedni deleži pravdnih strank, predhodno vprašanje za odločitev o višini uporabnine.

3. Zoper sklep se pritožujejo toženci. Pritožba je – glede na to, da se izpodbija vmesni procesni sklep – nerazumno obsežna in dolgovezna, zato je pritožbeno sodišče ne bo povzemalo. Med drugim se pritožniki sklicujejo na stališče sodne prakse, da je pri odločanju o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja treba upoštevati tudi pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Preostali del pritožbe se nanaša na vsebino konkretne pravde, na ravnanje tožnikov, njihovo nepripravljenost skleniti poravnavo; vsebuje obširne prepise različnih vlog in zapisnikov iz različnih postopkov, obširne citate sodne prakse in podobno.

4. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev. Med drugim navajajo, da je pravda, v kateri se med drugim odloča o višini dednih deležev (zadeva P 00/2018 Okrožnega sodišča v Novem mestu), tik pred zaključkom.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje pritožbenega sodišča je zgolj vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravdni postopek utemeljeno prekinilo do končanja zapuščinskih postopkov, v katerih bo na matičnem področju dokončno in pravnomočno rešeno vprašanje, kdo so dediči po pokojnih A. A. in B. A. in kolikšni so njihovi dedni deleži. Velikost dednih deležev je tudi v tej pravdi sporna (kar obširno utemeljujejo tudi toženci v pritožbi), od rešitve tega vprašanja pa je odvisna odločitev sodišča glede višine eventualne uporabnine. Zato se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do izjemno obsežnih navedb, ki se tičejo vsebine spora (pravice do uporabnine in njene višine), saj te navedbe nimajo neposredne zveze s procesnim vprašanjem (ne)utemeljenosti prekinitve postopka.

7. Pritožbene navedbe v zvezi z domnevno kršitvijo pravice do izjave zaradi nevročitve predloga tožnikov za prekinitev postopka niso utemeljene. Načeloma sicer velja, da ima vsaka stranka pravico izjaviti se o navedbah nasprotne stranke, vključno z navedbami procesne narave, vendar Zakon o pravdnem postopku 1 v 206. členu med drugim določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Odločitev o prekinitvi sodišče sprejme po svoji presoji in ni vezano na predloge ali izjave strank, zato sodišče prve stopnje s tem, ko predloga tožnikov za prekinitev ni vročalo tožencem, ni kršilo njihove pravice do izjave. Toženci imajo možnost izjaviti se o prekinitvi v pritožbenem postopku.

8. Toženci pravilno citirajo stališče sodne prakse, da je pri odločanju o prekinitvi pravdnega postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja treba tehtati med pravno varnostjo (ki jo zagotavlja rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju, kar preprečuje, da bi bilo o istem vprašanju v dveh postopkih različno odločeno) in pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek se lahko zavleče, če sodišče čaka, da se predhodno vprašanje reši na matičnem področju). Zato je pri odločanju o prekinitvi treba oceniti: a) v kolikšnem času bo predhodno vprašanje predvidoma rešeno na matičnem področju in b) koliko časa in truda bi zahtevalo, če bi sodišče predhodno vprašanje rešilo (z učinkom zgolj za konkretno pravdo) samo v konkretnem postopku.

9. Toženci kljub vsej obsežnosti in gostobesednosti pritožbe ne ponudijo konkretiziranih in jasnih navedb, v kakšnih fazah sta navedena zapuščinska postopka in pravde, ki se v zvezi z njima vodita, prav tako ne podajo preverljive ocene o tem, kaj vse bi bilo potrebno za rešitev predhodnega vprašanja v tej konkretni pravdi in koliko časa bi to terjalo.

10. Iz podatkov spisa in pritožbe je razbrati, da iz zapuščinskega postopka po pokojnih A. A. in B. A. izvirata vsaj dve pravdi, katerih predmet je med drugim vštevanje daril v dedne deleže. Torej se v teh pravdah rešuje med drugim tudi vprašanje, od katerega bo odvisna velikost dednih deležev pravdnih strank. Pravda teče glede na opravilno številko vsaj od leta 2018, zato je razumno pričakovati, da bo zadeva v doglednem času rešena (tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da naj bi bila pravda P 00/2018 tik pred končanjem na prvi stopnji). Zakaj naj bi ta pravda trajala še 10 do 15 let, kot v pritožbi nekajkrat navajajo toženci, ni jasno. Četudi so se v preteklosti nekatere pravde zaradi sodnih zaostankov in drugih sistemskih problemov vlekle dolga leta, pa je tako stanje v največji meri že preteklost, zadeve pa sodišča rešujejo dokaj tekoče. Zelo verjetno je, da so bili v pravdah, kjer se rešuje vprašanje višine dednih deležev, izvedeni že vsaj nekateri dokazi, medtem ko v tej pravdi v zvezi z višino dednih deležev ni bilo izvedenih dokazov, zato je verjetno, da bo reševanje predhodnega vprašanja višine dednih deležev na matičnem področju prej končano, kot pa, če bi sodišče v tej pravdi moralo vprašanje dednih deležev (vključno z vprašanji vštevanja ali vračanja daril) reševati kot predhodno vprašanje.

11. Pritožniki večkrat navajajo, da je zahtevek tožnikov za uporabnino nesklepčen oziroma neutemeljen, vendar o tem ne podajo nobenih jasnih in prepričljivih trditev. Ni sporno, da toženci prebivajo v hiši, ki spada v zapuščino po pokojnih A. A. in B. A. in da so tako tožniki kot toženci potencialni dediči. Torej je dokaj verjetno, da toženci uporabljajo tudi del nepremičnine, ki pripada tožnikom, zato ni mogoče na prvi pogled zaključiti, da bi bil zahtevek za plačilo uporabnine očitno neutemeljen. V pritožbi toženci sami navajajo, da hiša ni dvostanovanjska, temveč enodružinska, kar pomeni, da skupno bivanje oziroma souporaba hiše s strani obeh pravdnih strani bržkone ni mogoča ali ni praktična. To pa ne pomeni, da zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen, temveč kvečjemu nasprotno. Za ta pritožbeni postopek so tudi nepomembne obširne navedbe, da tožniki ne pristanejo na predloge tožencev za odkup dednih deležev, saj dokler dedni deleži niso določeni, delitve dediščine ni mogoče zahtevati. Pritožbeno sodišče se ni spuščalo v to vprašanje, vendar je zelo verjetno, da je nepristanek na predloge tožencev posledica različnih pogledov pravdnih strank na višino dednih deležev in vrednost sporne hiše. Res bi bilo hvalevredno, če bi sodediči o tem še pred uradno končanimi sodnimi postopki dosegli dogovor, vendar nobene stranke v to ni mogoče prisiliti.

12. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja velikosti dednih deležev pravilna. Ker niso podane niti uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker bo šele s končno odločitvijo v pravdi znano, katera stranka je uspela in v kakšnem deležu, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.