Administrative court dismisses appeal due to lack of legal interest after prisoner granted conditional release.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.

Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je v zvezi s prošnjo, ki jo je vložil tožnik kot obsojenec, z izpodbijano odločbo izrekla, da se tožnik, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani obsodilo s sodbo X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 59294/2010 z dne 12. 4. 2017 na kazen 5 let zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Izrekla je še, da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz tožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne ter da se ji povrnejo stroški postopka.

4. V pripravljalni vlogi - izjasnitvi, ki jo je dal na poziv sodišča, tožnik pritrdi ugotovitvi sodišča, da je pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora. Obenem pojasni, da vztraja pri tožbi. Ker je bil z izpodbijano odločitvijo oškodovan v svojih pravicah, bo v primeru, če sodišče ugotovi, da je tožba utemeljena, imel podlago za uveljavljanje odškodninske odgovornosti v skladu s 26. členom Ustave.

5. Tožbo je moralo sodišče zavreči.

6. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora tožnik izkazovati ves postopek, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7. V konkretnem primeru tožnik toži zoper odločbo, s katero je pristojni organ njegovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora zavrnil. Z ozirom na nesporno dejstvo, da je bilo tožnikovi kasnejši prošnji za pogojni odpust z odločbo toženke št. 7200-188/2022/4 z dne 22. 3. 2022 ugodeno in da se v času odločanja o tožbi že nahaja na prostosti, je po presoji sodišča očitno, da odločitev o tožbi tožniku izboljšanja njegovega dejanskega in pravnega položaja, ki ga ima kot pogojno odpuščeni zapornik, ne bi prinesla. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlaga s tožbo, namreč ne bi imela več nobenega učinka in torej pravni interes tožnika, ki je v njegovi (pogojni) izpustitvi na prostost, ni izkazan.

8. Ko gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, ki jo kot smoter vložene tožbe tožnik navaja v pripravljalni vlogi, pa je potrebna oziroma je na mestu ugotovitvena tožba, saj po ustaljenem stališču sodne prakse ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi, kakršna je obravnavana, ugoditi tudi tako, da se ugotovi le nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Lahko pa tožnik ves čas do sprejetja odločitve sodišča svoj tožbeni zahtevek za odpravo akta spremeni v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o takšni zahtevi odloči. 1 Zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe pa tožnik, zastopan po kvalificiranem pooblaščencu, kljub spremenjenim okoliščinam ni postavil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tožnik ne izkazuje podlage in s tem pravnega interesa niti za odločanje o ugotovitveni tožbi.

9. Ker torej tožnik v času odločanja sodišča o tožbi pravnega interesa za odločitev v zadevi več ne izkazuje, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrglo.

10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.