Appeal dismissed; transitional law applies to proceedings where first-instance judgment was issued after new procedural code.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 336,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

[JEDRO]

Po prehodni določbi 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.

Odločitev o nedovoljenosti revizije temelji na ugotovitvah, - da se je ZPP-E pričel uporabljati 14. 9. 2017, - da je bila sodba sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi izdana 19. 11. 2021, - da je bila prva sodba v obravnavani zadevi sicer izdana pred pričetkom uporabe ZPP-E, a je bila kasneje delno spremenjena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 733/2022 z dne 26. 8. 2022.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče revizijo dopusti oziroma, če meni, da je 125. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E) protiustaven, pa naj prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem.

Ker je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 6. 8. 2013, bi moral biti postopek po normalnem teku stvari končan pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z razlago, na kateri temelji izpodbijana odločitev, mu je kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP in 25. člena Ustave. Že zaradi ponovne kršitve pravice do sojenja v razumnem roku bi moralo sodišče ZPP-E razlagati tako, da je neposredna vložitev revizije možna. Če taka razlaga ni možna, pa bi moralo prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E.

V tej zadevi so bile tri prvostopenjske odločbe izdane pred uveljavitvijo ZPP-E. Z razlago, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje, so te odločitve, ki so bile z zadnjo odločbo zgolj nadomeščene, neupoštevne, kot da jih ni bilo. Z vidika pravnega varstva je nedopustno, da so bile v tem postopku potrebne tri revizije. Kršena je enakost med tistimi, ki so končno odločbo prve stopnje pridobili pred uveljavitvijo ZPP-E, in pritožnikom, ki jo je pridobil kasneje. Predlog za dopustitev revizije predstavlja manjšo raven pravice od neposredne revizije.

Sodnica, ki je odločala o tej zavrnitvi, bi se morala izločiti, ker je v reviziji napadena njena neodvisnost v poteku celotne zadeve.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Način vlaganja revizije, urejen z ZPP-E, je za vse udeleženke postopka urejen enako. Zakonodajalec je s tako ureditvijo zasledoval ustavno dopusten cilj krepitve odgovornosti Vrhovnega sodišča za razvoj prava prek sodne prakse in njeno poenotenje. Ureditev izrednega pravnega sredstva je osredotočena na varstvo javnega interesa in skladna s stališči Ustavnega sodišča (U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prehodni določbi 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.

6. Odločitev o nedovoljenosti revizije temelji na ugotovitvah, - da se je ZPP-E pričel uporabljati 14. 9. 2017, - da je bila sodba sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi izdana 19. 11. 2021, - da je bila prva sodba v obravnavani zadevi sicer izdana pred pričetkom uporabe ZPP-E, a je bila kasneje delno spremenjena.

7. Pritožbeni očitki o zmotnosti navedenega stališča niso utemeljeni. Temeljijo na jasni zakonski določbi, ki glede dovoljenosti revizije razlikuje med postopki, v katerih je bila končna odločba sodišča prve stopnje izdana pred pričetkom uporabe zakona (njegove spremembe), in postopki, v katerih je bila taka odločba izdana po tem trenutku.

8. Neutemeljeni so tudi ustavnopravni pomisleki o pravilnosti izpodbijanega stališča. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije in da sme zakonodajalec zato v izhodišču prosto presoditi, ali bo omogočil revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli (Vrhovnega sodišča). 1 Očitka o kršitvi 25. člena Ustave in 13. člena EKČP tako nista utemeljena. Prav tako ni izkazana kršitev enakega jamstva pravic iz 22. člena Ustave. Z omejitvijo dostopa do revizijskega sodišča je zakonodajalec zasledoval legitimen javni interes (krepitev odgovornosti Vrhovnega sodišča za poenotenje in razvoj sodne prakse), razlikovalna okoliščina pa je razumna. Dostop do revizije je zakon omejil le v primerih, v katerih odločitev prvostopenjskega sodišča še ni bila sprejeta in torej stranka v postopku pravice do vložitve revizije še ni pridobila.

9. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more utemeljevati drugačne razlage zakonske določbe niti ne vzbuja dvoma o njegovi skladnosti z Ustavo.

10. O očitku o pristranskosti sodnice se pritožbeno sodišče ne izreka, ker ga pritožnik ni uveljavil pravočasno. Po drugem odstavku 72. člena ZPP mora namreč stranka zahtevati izločitev sodnika najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Tega pritožnik ni storil.

11. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 336,60 EUR (330 EUR za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu Obligacijskega zakonika.

1 Tako npr. odločba US RS U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 11. točka obrazložitve.