Social court allows appeal and orders full cost recovery due to cumulative claim structure.
Legislator summary
AI generatedThe higher social court allowed the appeal against the first-instance decision regarding court costs. The plaintiffs argued that because their primary claim for a higher disability classification was rejected, they should only recover 50% of their costs. The court ruled that in social disputes, primary and secondary claims represent cumulative requests, meaning a rejection of the primary claim does not justify partial cost recovery if no special costs were incurred for that specific part. Consequently, the court ordered the defendant to pay 100% of the plaintiffs' costs.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku 1 (ZPP) 154. člen; V sodno socialnih sporih primarni in podredni tožbeni zahtevki predstavljajo eventualno kumulacijo, zato zavrnitev primarnega zahtevka ne more biti odločilna za delež stroškov, če s tem v zvezi posebni stroški niso nastali.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana VIII. točka izreka sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti vse potrebne stroške sodnega postopka.
II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama v 15-ih dneh povrniti 122,97 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
[JEDRO]
V sodno socialnih sporih primarni in podredni tožbeni zahtevki pri izpodbojnih tožbah predstavljajo t.i. eventualno kumulacijo zahtevkov. To vpliva tudi na odločanje o deležu povračila stroškov, in sicer tako, da ne more biti odločilna zavrnitev primarnega zahtevka, če s tem v zvezi posebni stroški niso nastali.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je s pravnomočnim delom sodbe odpravilo toženčevi odločbi št. ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 11. 2021 ter iste št. zadeve in dosjeja z dne 27. 7. 2021 (I. tč. izreka). Drugotožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno 20 ur tedensko z določenimi stvarnimi razbremenitvami od 15. 6. 2021 dalje (II. tč. izreka), ji priznalo pravico do delnega nadomestila (III. tč. izreka), izreklo, da bo o višini in izplačevanju nadomestila odločil toženi zavod v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (IV. tč. izreka), da je prvotožeča stranka dolžna drugotožnici zagotoviti pravico do dela z omejitvami s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko (V. tč. izreka) in da je kontrolni pregled potreben maja 2023 (VI. tč. izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev drugotožnice v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (VII. tč. izreka). Izreklo je, da je toženec dolžan tožečima strankama povrniti potrebne stroške v deležu 50 % (VIII. tč. izreka).
2. Zoper VIII. tč. izreka sodbe se pritožujeta tožeči stranki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo tako, da se namesto 50 % naloži plačilo stroškov v 100 % deležu z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašata stroške pritožbe.
Sodišče bi moralo upoštevati, da sta primarni in podredni zahtevek povezana in v razmerju eventualne kumulacije. Kljub zavrnitvi primarnega zahtevka bi odločitev o stroških moralo opreti na 2. odst. (verjetno mišljen 3. odst.) 154. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (ZPP). Ni upoštevalo povezane vsebine primarnega in podrednega zahtevka. Ko je ugodilo podrednemu zahtevku, to za tožeči stranki pomeni uspeh v sporu v celoti. Ni mogoče pristati na oceno, da je uspeh deljen.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 366. členom v zvezi s 350. členom ZPP po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe ZPP, je potrebno ugotoviti, da je pritožba tožečih strank utemeljena.
5. Res je sicer, da s primarnim zahtevkom na razvrstitev drugotožnice v I. kategorijo invalidnosti stranki nista uspeli, in da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da sta uspeli le v 50 %, deležu kot zaključuje prvostopenjsko sodišče in izreka, da bo tožena stranka tožečima dolžna povrniti stroške le v takšnem deležu.
V sodno socialnih sporih je bilo že večkrat poudarjeno, da primarni in podredni tožbeni zahtevki pri izpodbojnih tožbah predstavljajo t.i. eventualno kumulacijo zahtevkov. To vpliva tudi na odločanje o deležu povračila stroškov in sicer tako, da ne more biti odločilna zavrnitev primarnega zahtevka, če s tem v zvezi posebni stroški sploh niso nastali.
6. V predmetni zadevi je za pravilno uporabo 154. člena ZPP bistveno že dejstvo, da sta toženčevi upravni odločbi kot nepravilni in nezakoniti odpravljeni, da je drugotožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s časovno omejitvijo in stvarnimi razbremenitvami od 15. 6. 2021 dalje, da ji je priznana pravica do delnega nadomestila, odrejeno, da bo o višini in izplačevanju odločal toženi zavod ter da je prvotožeča stranka drugotožnico dolžna obdržati na delu. Takšna sodna odločba, vključno z zavrnjenim zahtevkom na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, je uprta na sodno izvedensko mnenje, s katerim sta se strinjali obe tožeči stranki in tudi toženi zavod.
7. Prej navedeno pomeni, da je stroškovna VIII. tč. izreka prvostopenjske sodbe nepravilno oprta na 2. odst. 154. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je v okoliščinah obravnavanega primera potrebno pri odločanju o stroških tožečih strank uporabiti 3. odst. 154. člena ZPP, po katerem mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmernim majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški . Slednje dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Z zavrnilnim delom izreka sodbe na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti nobeni stranki sodno socialnega spora niso nastali posebni stroški.
Zaradi navedenega je potrebno pritožbi tožečih strank ugoditi in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP stroškovno VIII. točko izreka sodne odločbe ob pravilni uporabi 3. odst. 154. člena ZPP spremeniti tako, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa.
8. Ob takšnem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP v zvezi z Odvetniško tarifo 2 (OT) toženo stranko zavezalo, da tožečima strankama v 15-ih dneh povrne 122,97 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priznalo je priglašenih 150 točk za pritožbo, 15 točk po 7. členu OT in 3 točke po 11. členu OT za založene stroške. Skupaj torej 168 točk x 0,60 EUR, kar znese 100,80 EUR, povečanih za 22 % DDV pa skupaj 122,97 EUR, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodne odločbe.
1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
2 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.